Prejšnji vikend je na Pedagoški fakulteti potekala že 4. mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah (SUT). Sama sem gostovala s plenarnim prispevkom 88 SKRIVNOSTI, RADOSTI IN NOROSTI PRI DELU SPECIALNEGA PEDAGOGA NA OŠ. Najdete ga lahko pod točko 13.

Z največjim veseljem vam razkrivam, zakaj v zadnjih tednih nisem bila tako zelo aktivna s pisanjem. Vsak večer sem lepo sedela in delala domačo nalogo. Z možem, glavnim pobudnikom, da se je vse skupaj začelo, sva dokončevala spletno stran. Vse skupaj se je začelo skoraj eno leto nazaj in v tem času dozorelo za objavo.

Sem avtorica mnogih člankov, ki so objavljeni razpršeno po raznih publikacijah in revijah. Članke sem vedno pisala za VAS, uporabnike. Mnogi ste mi pisali, da jih težko najdete, saj jih je bila na spletu le dobra desetina. Tako sem vam jih pošiljala. Ker so članki namenjeni ljudstvu, naj gredo torej pravo pot.

Na moji novi spletni strani boste našli 67 člankov, 5 radijskih in 2 televizijski oddaji.

Prebrali si boste lahko tudi nekaj malega o meni in vseh mojih knjigah.

Vabljeni, da informacije podarite prijateljem, ki bi jih bili veseli.

Danes sva imela z enim od tretješolcev izjemno poučen pogovor. Pa le-ta ni bil del letnega učnega načrta. Bil je del življenjskega učnega načrta.

Za malico je bila alias nutela. Verjetna ena ljubših jedi na jedilniku, a v resnici ena najslabših in nekvalitetnih jedil, mnogo prepolna rafiniranega sladkorja.

Všeč mi je bilo, da si je mladi nadobudnež zapomnil medklic učiteljice, ki je povedala, da tak namaz naredi sama doma. Posnemanja vredno. "Si si zapisal recept?" sem ga vprašala. "Nisem. Sploh se ne spomnim, je prehitro govorila." Gospodič je namreč že zdaj ljubiteljski kuhar, pogosto spregovoriva kaj na temo kuhanja. Verjeli ali ne, rad dodaja čili :)

Povedala sem mu, da tudi sama pripravljam domačo nutelo in mu sestavine zapisala na listek. Zdelo se mi je vredno, da ta recept delim tudi z vami, saj je preprost in mnogo kvalitetnejši od vseh kupljenih mambo džambo nutel. V blender (moj je kar precej močen) vržemo naslednje sestavine. Če je blender močan, bo krema pripravljena hitreje, sicer boste porabili malce več elektrike, a ne obupajte. Vse sestavine dodajam po občutku in sproti prilagajam količine.

* lešniki (praženi dajo boljši okus) - lešnike lahko nadomestite s katerimikoli drugimi oreščki
* kakav v prahu (tisti brez sladkorja, po možnosti presen)* sladilo (med, agavin sirup, kokosov sladkor ...)
* kokosova maščoba (nerafinirana, deviška) ali kakavovo maslo - oboje v tekočem stanju (stopimo v vodni kopeli)
* ščep soli
* začimbe po želji in slastnosti (cimet, vanilija, muškat ...)
Ko vas zagrabi želja po sladkem, zaleže ena žlica tega super domačega namaza (ali dve po težkem dnevu).
Mladi mož jo je z listkom veselo odmahal iz mojega kabineta, dogovorila pa sva se, da povpraša po receptu še učiteljico. Dodal je, da bo on v svoj namaz dodal še malo čilija. Zanimivo, ne? Že zdaj pravi kulinarični gurman. Jaz včasih dodam kako kapljico pomarančnega jedilnega ekološkega eteričnega olja.
Malce več o dobrih začetkih novega šolskega leta pa bom povedala v sredini oddaji (10.9.) Odstiranja na Koroškem radiu od 18.00 do 19.00 ure (ponovitev v nedeljo 14.9. od 16.00 do 17.00).
Vabljeni k poslušanju!

S prihodom prvega septembra se v naših glavah tudi poletje počasi zaključi. Letos se nam to k sreči ne bo zgodilo, saj imamo jesensko vreme že od junija. Pri meni je nostalgija manjša in to je zame edina svetla točka tega (ne)poletja.
Zakorakali smo nazaj v šole. Nekateri z veseljem in pričakovanjem, spet drugi s cmokom v grlu. Od nas staršev se pričakuje, da bomo podpirali mlade nadobudneže, pa ravno nam se lahko zgodi, da smo lastniki največjega cmoka. Ker smo lastniki mnogih izkušenj, je lahko temu primerno tudi cmok obilnejši.

Otrokom pripovedujte lepe anekdote o svojih šolskih dneh. Potrudite se jih poiskati, pa četudi so se dogajale bolj med odmori. Naj vaša iskrivost ne zamre.

Če ste imeli s svojim šolanjem slabe izkušnje, delite to z otrokovo učiteljico. Če ne marate brati, računate na prste ali množite s kalkulatorjem. Tudi učitelji so ljudje in velika večina jih bo skušala vsaj razumeti.

Tihi strah koplje globoke jame. Ko mu posodimo glas, se strah sam zvali v jamo, mi pa zmoremo problemu pogledati v oči.

Šolski red naj se začne takoj danes, ne oktobra. Otroci naj hodijo pravočasno spat in spijo naj v popolni temi. Čeprav se vam zdijo že veliki, kljub vsemu potrebujejo še veliko spanja.

Zbudite jih vsaj uro pred odhodom v šolo. Le tako bodo v miru pozajtrkovali in prebudili svoje glave. Sicer bodo za ta proces potrebovali še celo prvo uro pri pouku. Zajtrk je nujen. Šolska malica je prepozno in kruljenje v želodcih do takrat odvrača pozornost do šolskega dela. Kdo lahko misli na matematiko, če odšteva minute do malice?

Obvezna oprema šolske torbe je steklenička z vodo. Ni za pitje med poukom, je pa za pitje med odmori. Naši otroci so kronično dehidrirani in edina pijača je voda. Vse ostalo je za telo hrana. Dehidracija se odraža kot utrujenost, zaspanost, nepozornost. Vse to pa botruje k omejenim zmožnostim pri sodelovanju v razredu.

Glede na svoje izkušnje opazovanja otrok v šoli bi se ta seznam še lahko nadaljeval. A brali se bomo še celo leto.

Ker verjamem, da ljubite svoje otroke, sem prepričana, da boste vlagali v njih (kvalitetna hrana, skupen čas) in ne na njih (draga trendovska oblačila in obutev, elektronski pripomočki ...). Z veseljem za lažje pripravljanje zajtrkov in malic prilagam nekaj receptov jedi, ki jih bodo znali pripraviti že malo večji otroci.

Za pozitiven vstop v novo šolsko leto pa še en simpatičen video.
Novo leto je vedno čas za spremembe. Naj vam letos uspe!

SREČNO v šoli!

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico z drugega konca Slovenije, ki opravlja zelo podobno delo kot jaz. Omenila mi je, da se še vedno srečuje s fantom, ki ga je obravnavala, ko je hodil v OŠ. Zdaj končuje 3. letnik srednje šole, ekonomske smeri. S ponosom mi je povedala, da bo uspešno zaključil. To je zelo pomemben podatek, saj je bil v OŠ pogosto odpisan, eno leto je celo ponavljal. Ob vpisu na ekonomsko so vsi zmajevali z glavo.

Zdaj zmore. Včasih je bil tih, vase zaprt fant, gledal je samo v tla. Zdaj je osvobojen mladi mož, njegove oči gledajo proti zvezdam. Pozdravlja ljudi in se veseli življenja. Doma mu ni bilo in mu še vedno ni najbolje postlano. Živi brez očeta, mama je v veliki socialni stiski, tudi malce nevešča materinske vloge.

Ta moja kolegica pa je verjela vanj. Že v OŠ mu je nosila oblačila, saj je vedela, da mora biti mlad ​i​ fant ne samo čist, ampak tudi urejen, da bo lažje vzdrževal prijateljstvo in vzbujal pozornost mladih deklet. Vozila ga je tudi k frizerju in plačevala ​i​z lastnega žepa.

Danes mi je rekla, da mu bo dala 20 EUR, da bo šel lahko ​med počitnicami ​vsaj trikrat na bazen.

Ker se me je zgodba dotaknila, jo delim z vami.

Želim si, da boste v srcu začutili enako, kot sem jaz - da upanje še obstaja. Da so med nami še taki, ki jih imenujemo Ljudje z veliko začetnico. Da je lepo, da sodelujemo v humanitarnih akcijah, ampak da je še lepše, da smo humanitarni do najbližnjih. Do tistih, ki bi morda oveneli, pa z našo pomočjo lahko zacvetijo v čudovite mlade cvetove.

Pomislite, kaj čudovitega se vam je zgodilo danes. Jaz sem ​v petek ​zvečer po obilnem nalivu lahko uživala v popolni mavrici. Nisem bila sama. Z menoj je bil še mož in večji sin, ki sva ga že na pol spečega dvignila iz postelje, da bi videl lepoto narave. "Je res zaklad na koncu mavrice?" me je vprašal sin. "Mogoče," sem mu odgovorila, "a največji zaklad nosiš v svojem srcu. Verjemi vanj!"

Verjemite, da 20 Evrov lahko nekomu spremeni poletje, vam pa prinese mavrico v življenje.

Včeraj sem bila priča čudovitemu dogodku. V našo šolsko avlo se je nateklo več kot 60 vrtičkarjev in vrtičkaric - bodočih prvošolcev ter njihovih staršev. V prostoru je plesala zelo zanimiva energija. Z obrazov prisotnih je velo mnogo različnih čustev. Od strahu do evforične neučakanosti. 

"Kaj je ta šola - je to zdaj že čisto zares? Saj še ne znam brati in pisati, ali me bodo okregali? Kaj naj delam v šoli, če še ne znam računati? Bo moja učiteljica prijazna..." Verjamem, da so se ta in še mnoga druga vprašanja motala po glavah otrok.

Polne glave vprašanj so imeli zagotovo tudi starši, ki smo jih obsuli s protokolno teorijo. Povedali smo jim vse o plačevanju položnic, šolski prehrani, učbenikih, delovnih zvezkih, torbicah, barvicah ... Ali smo ustavili strahove staršev?

Dvomim. Povečali smo jih, ker zdaj razmišljajo, katera torbica bo dovolj dobra, kdaj naj kupijo zvezke, da jih ne bo zmanjkalo. Katere barvice bodo res ustrezne.

Pozabili smo povedati, da nam je mar za njihove otroke. Da vsak posameznik šteje. Da je njihov otrok bitje, ki ga bomo objeli, ko bo zajokal zaradi slovesa staršev. Da mu bomo na razbito koleno namestili obliž in mu prišepnili nekaj tolažilnih besed. Da ga bomo nežno prijeli za bradico, če se bo preveč oziral naokrog in štel ptičice na drevesu. Da bomo sledili njegovim sanjam in verjeli v njegove univerzalne sposobnosti. Da se bomo trudili prepoznati njegova najmočnejša in bogatejša področja - tako učna kot dušna. Ker se zavedam, da ni mačji kašelj prepustiti svoje dete šoli. Ta mali človeček je še pred kratkim kobacal po vseh štirih, kakal v pleničke in morda cele noči prespal na vaših nesebičnih rokah.

Žal mi je, da je v protokolni teoriji zmanjkalo časa, da bi lahko starši izrazili svoje strahove in jih zmanjšali, ko bi tudi drugi pokimali in se ne bi počutili tako zelo sami samcati z njimi. To so namreč strahovi vseh nas staršev, ki bomo 1. septembra s ponosom in solzami v očeh držali za roke svojega prvošolca in ga pospremili v to veliko, malce zastrašujočo ustanovo. Ne pozabite fotoaparatov, a ne slikajte preveč. Bodite prisotni, zapišite občutke na srčni disk. Bodite ob otroku, zatrite svoje strahove in napihnite pogum - tako svojega kot otrokovega. Če ste imeli sami slabe izkušnje s šolo, jih zaupajte učiteljici na prvih govorilnih urah. Težko bo, a tudi ona je človek. Tudi ona je bila nekoč otrok in najverjetneje ima tudi doma kakšnega svojega. Iz vaših slabih izkušenj lahko pedagogi obogatimo, saj ozavestimo dejanja, ki se jih do sedaj morda nismo niti zavedali.

Poleti imate še nekaj časa, da preverite obvezno opremo svojega ex-vrtičkarja. Pa ne govorim o opremi, ki jo lahko kupite. Preverite, če je vaš otrok samostojen. Če zna sam na stranišče, pozna svoje čevlje in si jih obuje, poskrbi za svoje stvari ... in spoštuje avtoriteto. To so veščine, ki mu bodo olajšale vstop v šolo. In predvsem tudi vam.

Za najbolj radovedne pa še odgovor mamici na Ringaraja strokovnjaki.

Če vam je v teh dneh prevroče, upoštevajte mačji nasvet: pod drevesom ali grmom se krasno spi.

Obožujem vročino, pa vi?

Vesela sem, da vas je Skuštranec prebudil. Mislim, da je podrl vse rekorde. Še nikoli mi niste toliko pisali in z mano delili toliko pozitivne energije.

Danes vam moram zaupati, da se mi je uresničila "prerokba", ki sem si jo umislila pred štirimi leti v knjigi Skrivnost x 4. Junaki v mojih knjigah in zgodbah so vedno resnični, a pomiksani karakterji. In Bine iz Skrivnost x 4 je v moji glavi takrat dobil navdih od majcene štiriletnice. Ker ima Bine polno skrivnosti (prav tako tudi njegovi prijatelji iz te knjige), vam jih ne morem kar takoj povedati. Lahko pa z vami podelim odlomek (str. 79):

»Rad bi postal športnik. Rad bi tekel. On mi pomaga vzdrževati telo v najboljši kondiciji. S to protezo, ki jo imam sedaj, ne morem teči. Zelo si želim imeti športno protezo. S tisto bi lahko tekel tako kot ti. Oscar Pistorius je brez obeh nog in se je s takima protezama skušal kvalificirati za Olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Žal mu ni uspelo. Si je pa še istega leta pritekel tri zlate medalje v teku na 100, 200 in 400 metrov na Paraolimpijskih igrah. Ampak taka proteza je zelo draga. Stane okoli 20.000 Evrov. Očim mi jo je obljubil, če izboljšam svoje ocene do konca leta.«

In še enega (str. 111):
»Dobil sem štipendijo na športni gimnaziji v Ameriki. Tam imajo poseben oddelek za športnike invalide. Dobil bom tudi protezo s katero bi lahko tekel.«
»Sliši se super.«
Nemogoče se mu je zdelo, da je niso izdala čustva. Zdelo se mu je, kot da ji je vseeno, da jo zapušča.
»S tako protezo bom tako hiter kot ti. Zdaj sem za hojo po stopnicah porabil približno trikrat dalj časa kot vsi vi. S protezo pa te bom dohitel.« 

In menim, da je sedaj že čas, da preidem k bistvu. Se spomnite Vesne, o kateri sem vam že nekajkrat pisala?! Tekla je na DM-ovem teku. TEKLA!!! Z novo protezo, ki je bila donirana. Če ne verjamete v čudeže, morate od danes naprej verjeti vsaj v dobro. Pred tremi leti je Vesnina mamica ob izidu moje Nike zapisala: "Moja glava in srce sta v tem trenutku tako polna - polna moči, volje, želja in dejstev, da je vse mogoče, pa čeprav samo za pol ure v pravljici."

Saj vem, da ste zdaj že prav radovedni :) In ne bom pozabila - tukaj si lahko ogledate posnetek Vesne (na 5.30 min), ki teče na Oskarjevem teku! Jupi, Bravo Vesna!!! Ko boš na kolesarskem maratonu, pa pošlji nov posnetek.

Če imate obe nogi, si snemite copate, čevlje, japanke, nogavice. Usedite se in si jih dajte v naročje. Pobožajte levo in desno. Polubčkajte desno in levo. Malce smrdita? Nič zato, bodite hvaležni, ker ju imate. Ste že kdaj hodili bosi po mahu in skakali po potočku?

Poletje prihaja, ga že vonjate?

Danes je k meni v kabinet pokukala skuštrana glava šestošolca: "A lahko pride še sošolec z mano?" Seveda, več kot nas je, bolj je veselo, bolj se moramo prilagajati in več se naučimo. V resnici vam vse to pišem zato, ker me je k temu spodbudil moj dragi mož, ljubeči poslušalec. Redno spremlja moje skuštrance, čeprav ne pozna njihovih imen. Pozna pa njihove težave, stiske in nerazumevanje sistema. Uživa ob mojih anekdotah. Polno jih je. Če delaš z otroki, imaš oči in ušesa na široko odprta, lahko samo shranjuješ na svoj srčni disk. Ko sem mu pripovedovala današnjo, je rekel, da jo moram podeliti z vami. Ker je bojda za ljudstvo, ki ne dela z otroki, to zanimivo, nam pa preveč samoumevno. Da bi bilo dobro, da bi se iz podobnih zgodb kaj malega naučili ​tudi ​vodstveni delavci.
Torej, da se vrnemo k zgodbi. Skuštranec in njegov sošolec sta bila navdušena nad idejo, da vadimo računanje z decimalnimi številkami. Navdušena - malce sumljivo. Drezam dalje in izvem, da so danes pisali kratek test in oba sta doma vadila. Ponudim jima nekaj računov za dvig samopodobe, oba uspešno računata. En s kroženjem jezika po zraku, drugi ob grizenju svinčnika. Oba obvladata. Moja notranja žilica mi ne da miru. "Fanta, dobro znata. Zdaj pa še malo angleščine."  Obraza se skisata, prvemu veliko bolj kot drugemu. Ima strašne težave pri tem predmetu. Poskušava vse možno (kartice, risbice, s počepi, s poskoki, s snemanjem ...), a v resnici je največji problem motivacija. Ne zmorem mu osmisliti, da jo bo nekoč potreboval. Pravi, da bo vodovodar. Večkrat ga vprašam, če bo tajnici vsak mesec plačeval 1 ​ ​000 ​E​ur za svoje luknje v znanju. Takrat največ dosežem, ker je izredno zrel fant in ve, kako težko denar pride v hišo.

Ker delamo v paru, lahko izberem metode, ki jih pri individualnem delu ne morem vedno.  Domine. Veselo iščeta besede in sličice, dovoljena je tudi uporaba prevajalnika na računalniku. Ves čas me prosita, če bosta lahko na koncu domine zložila v vrsto in jih podrla. Kaj mi govori notranji glas? "Joj, vaditi je treba, vaditi." A se uspem osvoboditi. Fanta dobro delata. Hitro, prav uigran tim. Skuštranec večinoma ugiba, sošolec ga popravlja. Marsikdo bi rekel, da izgubljamo čas.

Ko končata, oči zasijejo in ne morem si pomagati. Sodelujem v njunem mladem navdušenju: "Kako zavito kačo bosta naredila?" In bistvo mojega pisanja prihaja šele sedaj. Načini in strategije, ki sta jih fanta uporabila pri zlaganju domin, je bil vrhunec naše ure. Vsa ta organizacija, sodelovanje, dogovarjanje, prilagajanje. Podre prvi pomotoma, drugi molči, meni uide nasmeh (in jaz ​,​ da sem odrasla​!!!​).

Dogovorita se, da bosta začela vsak iz svoje strani mize, da se ne bosta rukala. Združita kačo in najtežji dogovor: kdo bo podrl? Bi kar vsak iz svoje strani? Podreta. Ni dobro, ne podre se do konca. Nov načrt, nova taktika.

Vse to je potekalo bliskovito. Sama sem se odmaknila nazaj, umolknila in začela uživati. Kdo pravi, da ne zmorejo? Da niso motivirani? Da ne komunicirajo?

In kaj od te ure je najbolj obogatilo njuna življenja? Decimalne številke? Angleške domine? Zgolj domine, ki jih je bilo potrebno postaviti v paru. Redke so stvari, ki jih delamo sami. Povsod imamo kakšnega partnerja. Zmoremo to, kar sta danes skuštranec in njegov sošolec? Kajti po odhodu iz kabineta sta bila oba nasmejana in zadovoljna. Bi bila takšna tudi, če bi celo uro vadila pisanje angleških besed?

Bi obogatela tako močno kot sta sicer?

Želim vam čudovit vikend!​

Zadnje čase se okrog nas dogaja veliko tragičnih dogodkov. Na nekatere nimamo vpliva (poplave na Balkanu), nekatere bi morda lahko preprečili (dve družinski tragediji v Sloveniji danes).

Všeč mi je, da ob poplavah na Balkanu poteka toliko akcij, s katerimi se zbirajo vse možne dobrine za življenje in preživetje ljudi, ki so se tako hitro po vojni ujmi znašli še v naravni katastrofi. Ste že morda razmišljali, zakaj se včasih ne razporedi, ampak združi vse na enem mestu? Pozitivna stran teh poplav je, da se je aktiviralo bratstvo in edinstvo, ki smo ga tako zelo častili v mojem otroštvu. Da ni pomembno, kdo si - Srb, Hrvat, Bošnjak ... Slovenec. Da voda ne pozna meja in veroizpovedi. Da si na konec koncu tudi ti samo ČLOVEK, ki lahko pomagaš sočloveku. Kako zelo je to pomembno, lahko preberete v članku dr. Milivojevića.

Tudi na naši šoli bomo drug teden zbirali za Balkan. Kdor je iz Kamniških koncev in se imenuje ČLOVEK, vabljen, da kaj prinese (torek in sreda, od 7.30 do 14.00). Vzeli bomo praktično vse, predvsem ne pozabite na otroke in dojenčke. Dodala bi tudi živali - to sicer ni bilo na nobenem plakatu, ampak zagotovo ste videli nič koliko fotografij, ko so domačini reševali svoje živali. In tudi one bodo morale jesti.
Včeraj smo zelo uspešno podajali dlani. Tudi danes jih lahko. Prav tako jutri in pojutrišnjem. Morda samo svojemu sosedu, prijatelju ali neznancu na cesti. Bodimo LJUDJE.
Lep vikend!

Tisti, ki ste brali mojo knjigo Adrenalinske deklice in hitri dečki, se boste morda spomnili, da sem v njej citirala kratek odlomek pesmi, ki jo je spisal nemški pediater Hoffmann že pred letom 1900. Ta pesem se je v literaturi smatrala kot eno prvih zabeleženih pričevanj o otrocih z motnjo ADHD.

Pred kratkim mi je med obiskom knjižnice čisto po naključju v roke padla slikanica Peter Kušter. Malce nenavadna, a sumljivo znana. Šele doma sem šla preverjat avtorja in z veseljem ugotovila, da je to prav isti Hoffmann, ki je zaradi slabe ponudbe v knjigarnah svojim otrokom kar sam spisal slikanico. In to takšno ta pravo, vzgojno, kot se reče.

Priporočam vam jo v branje, še posebej pa, da jo glasno berete z otroki. Vsebina nas na humoren, a še kako vzgojen način opozarja na teme, ki so še vedno zelo aktualne.

Prijazni gospod Fras iz založbe Epos, pa je za vas, dragi bralci, pripravil posebno ponudbo za nakup te slikanice. Takole vam sporoča: 

"Vašim bralcem nudimo ugodno ponudbo za nakup knjige 'Peter Kušter' za ceno 12,40 eur + poštnina z odkupnino (6,44 eur). Knjigo lahko naročijo tako, da pošljejo mail z zadevo 'Peter Kušter' na naslov  ​​[email protected] in pripišejo naslov, kamor naj se jim knjiga dostavi."

V priponki pa še točno tisti odlomek Filipa Živca iz moje knjige. Tokrat z odličnim prevodom :)

Lep pozdrav