Hitim. Moji me čakajo v avtu, zato moram biti učinkovita. Možu ne želim povzročiti novih sivih las ali kakšnega kodra zaradi predolgega čakanja dveh aktivnih sinov, ki morata biti privezana v stolčkih. In predvsem ČAKATI.

Vse vrste in oblike vožnje so bile v naši družini nekaj let kot zakletstvo iz pravljice. Prvi sin je začel negodovati že nekaj tednov po rojstvu, ko smo ga namestili v lupinico in se odpeljali zgolj do sosednjega kraja na obisk.

Roko na srce: bala sem se že poti iz porodnišnice, saj že tam ni nič spal, če se ni tiščal ob mene. Daljše poti (beri do ušivih 60 km) sem vedno organizirala tako, da sem jih vključila v njegov dnevno spalni ritual in upala, da se ne bo prebudil.

Spomnim se znoja, ki je v obliki Kamniške Bistrice lil z mene, ko sem se peljala iz Mengša proti Kamniku (5 km) in je otrok s svojim močnim glasom (dretjem, ki se mu ne da več reči jok) protestiral proti nujni opremi za prevoz otrok.

Z možem sva se veselila dne, ko bo toliko zrastel, da ga bova iz lupinice premestila v stolček. Nadejala sva si, da bo vse drugače, ker bo zdaj lahko med vožnjo opazoval pokrajino. Nak. Metode in dretje so bile podobne, znoj sva z možem nadomeščala z domačimi pripravki izotoničnih napitkov.

Podobna je bila situacija z vozičkom. Zato smo ga kaj hitro in smotrno nadomestili z mehko nosilko, za katero še danes podpišem, da je bila najvrednejši del naše baby opreme.

Seveda sva se nadejala, da bo pri drugem sinu situacija drugačna, saj so si otroci različni. No, le v toliko, da ta ni spal tudi ponoči. Vozički in avtosedeži: program uporništva podedovan ali prevzet od starejšega bratca.

Tako smo za nekaj let postali zelo lokalno samooskrbno omejeni, projekti dopust in morje pa so nama z možem zaradi daljše vožnje priskrbeli veliko novih izkušenj (beri sivih, nacufanih, skrivljenih las in živcev). A se nisva nikoli dala, ko so nama ob teh anekdotah prijazni prijatelji predlagali, naj vendar mulca utišava z risankami, midva pa si tako zagotoviva tišino v avtu.

V resnici sva prestala zelo dolgo obdobje iniciacije (kot tudi sinova), a zdaj med vožnjo poslušata glasbo in se pogovarjata z nama. In zame to šteje, saj si ne bi želela na zadnjih sedežih voziti dveh povzročeno-avtističnih osebkov.

Zaradi mnogih (tudi grenkih, težkih, skorajda nečloveških) prigod v svojem vzgajanju ne sodim metod vzgajanja drugih na prvi dih.

Lahko se zgodi, da koga srečamo na izjemno slab dan, na resnično težko luno ali pa na dan, ko je res (zaradi nam neznanih razlogov) tik pred eksplozijo.

Priznam, da mi je v veliko zadoščenje, da se vsak dan kaj naučim od otrok, pa tudi od odraslih. Pa čeprav njihova dejanja niso vedno na pravem mestu ob pravem času. Včasih se zamislim, če tudi jaz kdaj zvenim tako iz zunanje perspektive.

Torej, da se vrnem k zgodbi. Trgovino zaradi večnega hitenja (dojenje, otrok, ki se noče voziti v vozičku, otrok, ki bi s police potegnil vse konzerve …) poznam verjetno še bolj natančno kot kakšna začetniška prodajalka. Sukam se med policami kot jegulja in artikle nabiram v svojo levo komolčno naslonino.

Nimam časa, da bi sploh opazila ljudi. Presojam med dvema sokovoma, ko mimo mene zareže ostro kot britev: »SMRKLJA! Poglej kaj si naredila!«

Nekaj metrov stran stoji mamica z dečkom ob sebi in deklico posedeno v sedež nakupovalnega vozička. Ne želim poslušati, misli me vlečejo k mojim v avtu.

A mamica nadaljuje: »Ti KOZA ti! Kaj si naredila! Kdo ti je dovolil?! KOZA si, da veš! Zakaj si brcala v tole, poglej, kaj si zdaj naredila!"

Bilo je precej glasno. Dovolj, da smo jo slišali vsi v radiusu 10 metrov, kaj šele deklica.

Razumela sem mamico.

​Sama je. Morda samohranilka, morda vdova, morda je mož na daljši službeni poti. Morda je žrtev družinskega nasilja … mogoče pa je samo utrujena od tega življenja. Od vsakodnevnih ritualov hranjenja otrok, preoblačenja, skrbi za vsakodnevne pripadajoče obveznosti. Morda je dobila v službi odpoved. Morda je izvedela, da jo mož vara… morda pa je bil samo en čisto običajen dan, s težko luno.

Ali pač nič.

Dejstvo je, da je deklica namerno brcnila tisto stvar v nakupovalnem vozičku. Morda je želela mamino pozornost, morda ji je bilo dolgčas, morda je želela svojemu bratcu pokazati nekaj predrznega poguma.

Na videz zelo prijetna in čisto običajna mamica kljub vsemu ni končala. Še nekajkrat jo je obdelala s smrkljo in kozo.

Če si upate reči, da nikoli niste bili besni na svoje otroke, vam pač ne verjamem. Tudi največji angelčki kdaj porišejo stene, izpraznijo brivske pene, polijejo lak za nohte ali pustijo odprto lepilo, ki se polije po celem kuhinjskem pultu.

Če rečete, da nikoli niste začasno razmišljali o tem, da bi jim na usta pritrdili srebrn selotejp ali jih z njim nekam zafiksirali, jih začasno zredirali … vam tudi pač ne verjamem.

Lahko imate visok standard socialne omikanosti in jih v družbi pred drugimi nazivate kot: moj srček, moj ljubček, moj sonček … a v takšne ZF filme verjamejo le otroci, ki še niso gledali E.T.-ja. Ostali so vas gotovo že zdavnaj spregledali.

Razumela sem to mamo. V resnici se mi je zasmilila (kot v enaki meri tudi deklica). V resnici bi potrebovala tri dni samo zase, na samotnem otoku, z dobro knjigo, morda s prijateljico, morda s savno ali masažo. Morda v šotoru sredi divjine ali nekajtedenski romarski pohod po Caminu.

A zlato pravilo, ki se ga držim in ga priporočam vsem, ki imajo v skrbi lastne ali tuje otoke, je, da pri kritiziranju nikoli, ampak res nikoli ne kritiziramo na osebnost.

Se pravi: nikoli ne obstajajo KOZE, OSLI, BUDALE, LENOBE, KRETENI… Tudi nikoli ne izrekamo ocen kot: SI NESPOSOBEN, SI NEUMEN, SI ZABIT, SI TRAPAST …

Kot tudi otrok nikoli ne sprašujemo z vprašalnico ZAKAJ. Če le želimo od njih izvedeti pravi odgovor oz. razlog za neko početje.

Kritiziramo vedno KONKRETNO VEDENJE: ne brcaj, nehaj vpiti, ne dovolim, da …..

Vsekakor je pa potrebno poudariti, da pri pohvalah z velikim učinkom uporabljamo oboje. Torej: pohvalimo dejanje (to si odlično narisal), kot tudi osebnost – kadar želimo še posebej močan učinek: ti si super fant! Seveda je pohvala na osebnost ob posebnih priložnostih, kot češnjica na tortici.

Otroci, ki so kritizirani na osebnost, se za vsako napako tudi sami potem tako pograjajo (brez prisotnosti staršev) v svojih mislih ali pa kar na glas. In to ne samo zdaj, ko so to pravkar slišali. Ta obliž se jih ovije za celo življenje. In tako se bodo ocenjevali do svoje smrti ali do uvida v same sebe in svoje pravo bistvo.

Verjetno ne verjamete, da bi 7-letni otrok brez konkretnega mentorja lahko izustil, da je beden kreten, ko račun izračuna narobe?! 

                                   »Nekateri otroci so staršem za nagrado,
                                                     drugi za življenjski doktorat.«
                                                                    (Katarina Kesič Dimic)

Hvaležna sem za pismo zveste bralke, ki me tudi počastila z udeležbo na predstavitvi knjige Vzgojarije, v Ljubljani, 15. junija 2018.

Z njenim dovoljenjem ga z veseljem delim z vami, ne toliko zaradi komplimentov o knjigi (ki mi seveda brezmejno godijo), kot zaradi modrosti matere, ki že skoraj drži svoj življenjski doktorat v roki.

Draga gospa Katarina,

pozabila sem se zahvaliti, da je vabilo na predstavitev priromalo tudi v moj elektronski predal...

V petek sem ostala brez besed. Včasih se mi zazdi, da te niti niso potrebne. Da energija okrog nas pove več, kot bi morda v tistem trenutku lahko besede. Le redki pa so tisti, ki to tudi začutijo.

Berem knjigo... Še pred dvema dnevoma sem se spraševala: »Ojoj, kdaj bom prebrala skoraj 250 strani?« Ker sem skoraj pri koncu, se danes sprašujem, zakaj jih nima še 250. Besedila in misli so res krasno zapisana. Ob branju ne slišim samo teksta, v prigodah sodeluje celo moje telo, ki se na zapise neverjetno čustveno odziva. Marsikateri misli sledi olajšanje, marsikateri globoka žalost in solze.

V svojem razmišljanju se pogosto počutim precej osamljeno. Ko prijateljicam povem, da si za rojstni dan želim, da gredo z mano na kavo, me prepričujejo, da je izbiranje in kupovanje darila tudi »porabljeni čas«. No, na srečo vsaj moji doma vedo, da me najbolj osrečijo s tem, da gremo za moj osebni praznik skupaj smučat.

Ko razložim, da moja dva otroka letos nimata zunajšolskih dejavnosti, me znanci prepričujejo, da je to nekaj, kar bom morala spremeniti. Ne razumejo, da mi to daje svobodo oblikovanja dneva in omogoča ustvarjanje trdne strukture, v kateri sin deluje bolje.

Ko pridigo zamenjam z dotikom ali objemom, mi očitajo, da sem mama brez pravega reda. Tu jim sploh ne razlagam več, da se včasih s tem izognem popoldnevu slabe volje in da s tem lahko vplivam na otrokovo samozavest. Da striktno ločujem otrokovo stisko od njegove neposlušnosti. Da vem, kdaj je prav, da tako naredim.

Lani sem že skoraj mislila, da sem popolni egoist, ker sem javno izrazila, da se skupinskemu obdarovanju učiteljic ne bomo pridružili. Iz istih razlogov, kot ste zapisali v knjigi vi. Še posebej hvala za to misel. Prikrito obtoževanje skrito za lepimi besedami je mojo odločitev precej postavilo pod vprašaj. Lahko bi še naštevala...  

Ob branju knjige končno ugotavljam, da nisem »nora« in da je tu v Sloveniji še kdo, ki razume in še pomembneje, da čuti enako.

No, verjetno sem bila v knjigi tudi malo ošteta. V petek ste tudi povedali, da niste učiteljica in da ne dajete ocen. Verjetno niti ni treba, ker ima včasih pogled ali kaka druga gesta močnejši vpliv kot sama ocena.

Obujali ste svoje prigode in spomnila sem se še na eno od mnogih, ko popoldne utrujena pobiram otroka. Hči vsa skuštrana ter kljub nizkim temperaturam na pol oblečena in odpeta, sin s torbo na trebuhu, jaz pa s preostankom oblačil. Brez energije in z željo, da čim prej pobegnemo. Kljub temu, da je situacija zgledala popolnoma kaotična, smo tisti dan na nek način zmagali.

To je bil čas, ko smo otrokoma zamenjali čevlje na ježke s tistimi na vezalke. Po petnajstminutnem pregovarjanju s hčerko v vrtcu, naj si vendarle čevlje zaveže sama, je sledila ponovitev postopka v šoli, kjer je svojo voljo skušal uveljaviti sin. Vedela sem, kako bi morali oditi skozi vrata, a nisem imela več energije. Ker sta si oba otroka tisti dan prvič zavezala čevlje sama, sem v sebi vendarle začutila, da smo na pravi poti.

Všeč mi je, ker v knjigi tako jasno zagovarjate načela doslednosti in vztrajnosti, po drugi strani pa hkrati premorete neskončno razumevanja in ljubezni. Sama pred leti še nisem vedela, da je mogoče imeti oboje. S pomočjo vaših zapisov in predavanj, pa ste mi uspeli približati ta svet.

Dolgo časa sem sina dojemala kot breme. Ker ni bil tak, da bi se enostavno vklopil v sistem. Ker je bil drugim vedno moteč in nerazumljen. Ker tudi jaz nisem znala sodelovati z njim.

Zdaj pa ga čutim kot darilo naši družini. Že prej sem veliko vedela o odnosih, ampak zaradi njega oz. z njim sem te principe dejansko morala začeti živeti tudi v praksi. Naučil me je doslednosti, vztrajnosti in neverjetne potrpežljivosti. Res lahko rečem, da se zaradi njega več pogovarjamo in da se tudi ostali člani družine zaradi njega bolje razumemo. Če se ob prvih težavah nekateri pari razidejo, se meni zdi, da je naju z možem sin še bolj povezal.

V zadnjih letih je zelo napredoval. Odkar ga bolje razumemo, je postal tudi zelo vodljiv. Še vedno pa se najdejo takšni, ki trdijo, da se z njim ne da nič delati. Verjetno imajo prav. Zaradi svoje izjemne občutljivosti na to, kar se dogaja okrog njega, je izrazito in pošteno ogledalo nas samih. In potem se včasih resno vprašam, kdo je tu vir težav.

Krasnega učitelja smo dobili v družino :) Če bi imeli dva »popolna« otroka (kot včasih kdo opiše hčerko), potem bi se morda tudi naše vrednote zasukale v kako drugo smer...

Pravzaprav sem želela napisati le, da iz vaših zapisov in dogodkov črpam moč in energijo, da vztrajam. Da morda vedno bolj verjamem v to, da delamo prav. Da naš način razmišljanja ni »čuden«, kot mi pogosto očitajo. Da smo čisto ok.

Hvala, ker vaša razmišljanja odkrito in srčno delite s svetom. Hvala, da ste luč za nas, ki včasih že skoraj obupamo. In HVALA, da me vsakič znova, ko se po dolgem času srečava, sprejmete v svoj objem.

Saj veste, da ne rešujete le majhnih otrok, kajne?

Naj bo lep mavrični dan tudi danes, jutri ter vsak naslednji dan...

V petek, 15. junija 2018, smo se v prijetnem zatočišču Celjske Mohorjeve knjigarne podružili ob izidu moje najnovejše knjige Vzgojarije.

Zahvalila bi se vsem prisotnim za izrečene čestitke, predvsem pa za dobro energijo. Hvala, ker me spodbujate, spremljate, verjamete vame in v moje poslanstvo.

Če ste predstavitev zamudili, pa sporočam, da bo vsaj še ena jeseni v Celju.

O knjigi pa nam je nekaj misli zaupala tudi čudovita ilustratorka Aljana Primožič Fridauer:

"Ker je moje osnovno izrazno sredstvo risba obogatena le s kakšnim stavkom ali dvema, ne bi na dolgo o »Vzgojarijah« . Je itak vse v knjigi napisano :)

Knjiga z zgodbami ob katerih se nasmehneš, zamisliš, razžalostiš. Tudi sama sem ob njej podoživela kakšno svojo
starševsko vzgojno epizodo in tudi zablodo. »Priročnik«, ki lahko marsikateremu (bodočemu) staršu pomaga, da se vzame v roke. Če jo le vzame v roke!

​Pri ilustriranju sem pa uživala podobno, kakor pri Žorževi "Razvajenosti"."

Z veseljem vas obveščam, da je pravkar izšla moja 14. knjiga z naslovom VZGOJARIJE.

Mnenje o knjigi je zapisala gospa Iza Login. Delček si ga lahko preberete spodaj:
​
Knjiga je lahkotno branje, a se bere kot napeta kriminalka – ko preberem eno poglavje, knjige ne morem več odložiti: “Samo pokukam v naslednjega, potem pa z branjem nadaljujem jutri”, se slepim. In tako berem že peto poglavje od tistega, ki naj bi bilo zadnje.

Vljudno vas vabim, da se mi pridružite na predstavitvi knjige, ki bo v petek, 15. junija 2018, ob 18. uri v okviru dogodka Noč knjigarn v Knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani.
​