Katarina Kesič Dimic
  • Blog
  • Knjige
  • Skrinja znanja
    • ADHD
    • Disleksija in branje
    • Druge posebne potrebe
    • Vzgoja in odnosi
    • V uk in poduk
    • Odgovori strokovnjaka
    • Posnetki oddaj
  • Moja mavrica
  • Utrinki
  • Kontakt

Rite de passage

16/12/2016

 
December je mesec dobrih mož, a začne se s tistim, ki s seboj pripelje poln voz neukročenih in podivjanih parkljev.

V naši kleti se vsako leto utaborijo na večer 5. decembra in potem nekaj ur trkajo po oknih, ugašajo luči, praskajo po vratih in celo razmetavajo igrače.

Začelo se je s spontanim in preprostim poskusom, ko je bil starejši sin star 5 let, zdaj pa je početje preraslo v tradicionalen ritual. Mož, ki je pravi igralec, in mu v nasprotju z mano nikoli ne gre na smeh, uživa na Miklavžev večer. Pa ne zaradi daril, ki jih prinaša dobrotnik, temveč zaradi »norčij«, ki jih lahko uganja hkrati v vlogi očeta-zaščitnika in parklja-napadalca.

Igra iz leta v leto postaja čedalje zahtevnejša, saj otroška domišljija iz tiste bujne in spontane vedno bolj prerašča v realnost in logičnost. Če nekdo trka po oknu in očeta ni v stanovanju, moram biti kot povezovalni člen zelo prepričljiva v razlagi, da »oči zunaj montira avtosedež«.

Kako točno zgleda pravi parkelj, nihče ne ve, saj smo že pred leti na Miklavževem sprevodu ugotovili, da so tam le preoblečeni igralci.

Mož, ki jih neustrašno lovi v poltemi po kleti, jih vedno opisuje kot kosmate, velike, močne in hudobne, če že ne predrzne. Lansko leto so mu strgali majico na rokavu, ki jo kdaj pa kdaj še obleče v spomin in opomin (in jo je že večkrat uspel rešiti pred mojimi skrivnimi naklepi za razrez v kuhinjske krpe), letos pa so ga predrzneži zvezali z električnim podaljškom. Na srečo je uspel prihiteti iz kleti – ves zamotan v kabel in kajpada opraskan od dolgih krempljev.

V silnem dogajanju je najlepše opazovati otroške oči, iz katerih izgine ves dvom. Čeprav jih ne otipata, niti ne vidita, je trkanje, loputanje in očetovo vpitje dovolj, da verjameta v zlo. Pokličemo tudi policijo. A zaradi navala parkeljske zalege na Kamnik povedo, da je čakalni čas vsaj dobro uro.

Da se bomo morali znajti sami.
​
Tako kot v življenju tudi je. Če zmoreš sam, spelješ. Če urejajo drugi, ne zmoreš. Nekaj časa sicer poteka vse v najlepšem redu, a slej ko prej naletiš na končno blagajno. Z obrestmi. Ko se boš moral znajti sam in to takrat, ko boš popolnoma brez vaje in kilometrine.

Zato zagovarjam, da morajo otroci v otroštvu prehoditi čim več poti z nešteto ovinki in ovirami. In ko je ovinkov veliko, jim jih nastavimo še več. In ko je najbolj strmo, nastavimo še blatno pot s koprivami.

Otrok, ki obvlada vse skalne previse in močvirja, bo namreč veliko lažje obvladoval svoje življenje. Seveda ovire ne bodo nikoli več enake. Tudi ovinki bodo drugače položeni in strmine bodo pod drugim kotom, a otrok si bo izgradil načine za obvladovanje stresa ob premagovanju naporov. Tisti drugi, ki bo hodil vedno samo po ravni cesti, seveda skrbno asfaltirani (pokriti z mehko preprogo), da se ne bi slučajno zbodel, teh načinov ne bo poznal. Čakal bo, da bodo vsi uredili namesto njega. Zato je sila pomembno, da vsako otrokovo napako obrnemo v priložnost za učenje: »Kaj si se naučil ob tem?« in »Kako boš ravnal prihodnjič, če …?«

Več kot petnajst let že vsakodnevno delam z otroki in zelo dobro se pozna, kdo je sam lovil parklje in komu so jih drugi. Včasih je mlade ne glede na vse čakala iniciacija s služenjem vojaškega roka. Fantje so šli, dekleta so čakala in hrepenela. Danes ni veliko možnosti za iniciiranje. Dečki se v šolah ne smejo več ravsati, da bi dokazali hierarhijo in zaradi sedečega šolanja ter sladkih malic postajajo neukrotljiva bitja, nad katerimi se vsi zgražamo, čeprav smo jih prav z načinom bivanja prisilili v to igro.

V vseh pradavnih kulturah so dečki lovili svoj strah. Z modrimi in preverjenimi starešinami so odšli od doma, dokler niso izpolnili svoje težke naloge in tako prestopili v svet odraslih. In ni bilo hujšega kot to, da si se vrnil brez »potrdila«, da si že odrasel. Pa naj je bil to tatoo, uhan v nosu, zareza na roki, zob zavezan okoli vratu ali divji merjasec, ki si ga vlekel proti domu. Že od daleč je vsa vas vedela, ali je deček postal moški ali ne. Pa ne po težkem merjascu ali velikemu zobu okoli vratu. Vedeli so po načinu drže in hoje, s katero se je posameznik vračal med otroke, ženske in ostarele.

In tega danes ni več. Ker vse, kar diši po minimalni nevarnosti ali strašljivosti, onemogočamo svojim otrokom. Poneumljamo celo klasične pravljice, da bi zaščitili naše nežne otroke, da se ne bi prestrašili krvoločnega volka, ki požre nedolžno deklico. In tako jim odvzemamo vse možnosti za osebnostno rast in zorenje. Pod epoleto zaščite, seveda.

Odrasli smo radi v vlogi rešiteljev. Ker imamo občutek, da bomo tako blesteli v očeh svojih otrok in morda tudi okolice. Če bomo vedno rešili svojega otroka, bo ponosen na nas in vedel bo, da ga s svojo močjo lahko vsakič zaščitimo. V svoji omnipotentnosti pa spregledamo dejstvo, da smo mu odvzeli vse možnosti za lastno reševanje težav ter mu tako nepreklicno sporočamo, kako zelo nesposoben je in da ne zaupamo vanj.

Kaj je bilo torej potrebno, pa čeprav težko storiti, ko je mož navidezno ves shizofren letal po kleti in se boril z zlom? Nič drugega kot to, da je pooblastilo za reševanje očeta dobil starejši sin in se z dežnikom v roki odpravil v klet. Njegove oči so pričale o tem, da ima srce že v podplatih, ne samo v hlačah. A mamino pooblastilo je bilo tisto, ki mu je dajalo moč: »Ti si najstarejši moški v hiši za očijem. Ti moraš v klet. Jaz moram čuvati bratca.«

Tako sta skupaj lovila prazen strah. Kričala in tolkla z dežniki. In parklji so izginili. Ponos na obrazu je bil neopisljiv: »Veš mami, vsako leto so bolj predrzni!«. Okoli vratu pa mu je visel neviden parkljev zob.

Nikar ne zamudite nobene priložnosti za to, da otroka vržete v morje. Seveda vedno pod pogojem, da je nevarnost zgolj v očeh tistega, ki bo vanj letel. Vi pa ste tisti, ki točno veste, da je nevarnost imaginarna in nadzorovana.

Če ne bi bila, noben moški v pradavnih ljudstvih ne bi bil iniciaran. Ne pozabimo namreč na to, da je z njim vedno odšla cela skupina najboljših moških bojevnikov. Ki je v zelenilu gostega rastja poskrbela za to, da je vse potekalo nadzorovano. In kasneje tudi odmevno pohvalila junaka. Z barvo po obrazu, zobom okoli vratu, udarcem po rami ali zgolj odobravajočim godrnanjem.

A čez obrede prehoda so šli vsi, ki so želeli ostati in biti sprejeti v skupnosti.

Članek je objavljen tudi v regionalni reviji Modre novice (dec. 2016, št. 205, str. 39)

Kako vzgajajo "hudobne" mame ali Klub vražjih mam

8/12/2016

 
Smo v obdobju, ko je moderno biti sodoben, prijazen in partnerski starš. Ni lepšega, kot biti v dobrih odnosih in prijatelj s svojim otrokom, saj ne želimo, da bi bil žalosten, prizadet ali nam zameril.

Skladno s tem se pojavljajo tudi permisivna, helikopterska, protektivna … vzgoja. In kot posledica otroci, ki staršem odgovarjajo s kletvicami, jih tepejo ali pa mečejo ven iz stanovanj.

V želji, da bodo moji otroci živeli v okolju brez helikopterjev in bumerangov, sem staromodna zagovornica vzgojnih metod iz časov huba buba in čunga lunga čigumijev. S poudarkom, da se enačba izide.

Če smo v časih čunga lunge dobivali preveliko dozo discipline in zdaj v času drsajočih prstov samo ljubezen, je čas, da naredimo rebalans. To po matematično zveni popolnoma enostavno. Vzgoja naj temelji na enakomernem doziranju tako discipline kot ljubezni. Če se pretirano nagnemo na eno stran, enakomernost odpade in račun se ne izide. Vsekakor lažje na papirju kot v praksi, ampak tudi jabolčni štrudelj ni mačji kašelj, pa še vedno nismo obupale (čeprav zaprmej  je babičino, mamino, sosedino testo še vedno bolj hrustljavo, nadev sočnejši in končni izdelek vsekakor bolj podoben štrudlju).

Kakorkoli že, ne samo, da bodo moji otroci kot odrasli potrebovali kvalitetno družbo. Tudi mi, kot ostareli upokojenci ne bomo odraslih razvajencev spremljali s salvami aplavza, ob tem da bomo zaradi njihove nepripravljenosti za delo ob že tako uborne pokojnine.

Predstavljam vam torej vzgojne metode treh vražjih mam. Počasi razmišljamo o ustanovitvi kluba, saj ob epidemiji helikopterskih prevozov tudi same prestrezamo veliko bumerangov. Ker imamo namreč to srečo (kljub vsemu), da se vsakodnevno srečujemo s svojimi in tudi tujimi otroki.

Mama št. 1 je čista materialistka in ima doma uokvirjen cenik. Vsak prekršek je ovrednoten po ceniku in zakonolomni kandidat odplačuje kredit. Toliko časa, dokler ne odsluži in pride na ničlo. V cenik so seveda vključena najljubša opravila odraščajočih prekrškarjev: čiščenje kopalnice, pospravljanje kleti, pometanje dvorišča, obešanje perila, poučevanje mlajšega bratca …

Mama št. 2 pravi, da dobi nalepko ČUDNA, ko otroka spusti brez naloge v šolo. Če kar citiram njen komentar: »Seveda sem ga opozarjala, večkrat. A je ni naredil… Moj problem? Ne. Naj nosi posledice svojih dejanj.«
​Ta čudna mama je od otroka celo zahtevala, da je moral s svojim denarjem kupiti nov nalivnik, ker ga je ošilil. Fant je več kot očitno nadarjen na področju šiljenja, zato je barvice zavestno lomil, da bi jih lahko šilil in šilil, ker je hotel priti v knjigo rekordov v zbranih minicah barvic. Tudi nove barvice je kupil sam. Kako hitro je ugotovil, da šiljenje ne bo prineslo dolgoročne koristi njegovemu varčevalnemu računu, prepuščam vaši domišljiji.

Mama št. 3 je tako zelo nesramna, da otroku v 3. razredu noče privoščiti mobilnika. Noben argument je ne prepriča, niti smrtonosne luže na poti v šolo, v katere bi se lahko prevrnil in zmočil. Ta mama je tudi tako zelo grozna, da otroku zaračuna izgubljeno radirko. In ker otrok nikakor ne bi iztisnil tistega pol evra zanjo, mu ponudi dnevni najem radirke za 20 centov. Da utruja otroka še z možganskim delom, kaj se mu bolj splača (na primer napisati pismo Miklavžu, v katerem ponižno prosi za radirko). Ta nesramnica je celo tako drzna, da je dobila veze pri Miklavžu. Ker je bila risbica za dobrotnika parsekundno skropucalo, Miklavž na dan D dostavi le en copat s telegramom: »Drugega dobiš, ko se boš z risbico bolj potrudil.« Potrebujete veze pri Miklavžu? Ni problema, lahko vam posredujem njegovo telefonsko.

Zdaj se lahko ukvarjate, pod katero številko se skrivam. V bistvu bi se lahko pod vsemi tremi, a bi ukradla avtorske pravice. Lahko pa začnete razmišljati o včlanitvi v klub. Brezplačno, a naporno. Sploh na začetku ali ob uvajanju sprememb.

Vzgojnih metod vražjih mam je še neskončno mnogo. A trenutno nimam časa za naštevanje vseh podrobnosti. Hitim namreč na zelo pomemben sestanek, na katerem bom dobila tudi telefonsko od Dedka Mraza.

Živahnost ali motnja?

1/12/2016

 
Danes sem bila gostja v oddaji Dobro jutro na RTV SLO 1, v rubriki Nasveti za starše. 

Pogovor je tekel o temi, ki je v trenutnih časih vzgajanja in odraščanja še kako pereča. Zaradi vedno večjega pojava otrok, ki od doma ne dobijo ustreznih vzorcev za vedenje v družbi, so nehote stigmatizirani tudi otroci in starši, ki pa se dejansko spopadajo z vsemi spektri motnje ADHD.

Z voditeljem Davidom Urankarjem sva prijetno poklepetala, zaradi veliko telefonskih klicev gledalcev pa se nisva uspela dotakniti vseh področij, ki so bila načrtovana. Zato si več o motnji ADHD lahko preberete tukaj.

Morda mi na kaki drugi oddaji uspe spregovoriti tudi o področjih, ki jih ne gre spregledati pri celostni obravnavi otrok z ADHD in podobnimi simptomi. 


​Vabljeni k ogledu oddaje!
    Picture
    Prijavite se na 
    e - sporočila.
    Vaš e-naslov uporabljam v skladu z GDPR, izključno za pošiljanje svojih zgodb.

    RSS Feed


    Arhiv

    June 2024
    June 2023
    June 2022
    April 2022
    September 2021
    January 2021
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    May 2020
    April 2020
    January 2020
    November 2019
    October 2019
    May 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    March 2018
    February 2018
    January 2018
    November 2017
    August 2017
    July 2017
    June 2017
    May 2017
    April 2017
    March 2017
    February 2017
    January 2017
    December 2016
    November 2016
    October 2016
    September 2016
    August 2016
    June 2016
    May 2016
    April 2016
    March 2016
    February 2016
    January 2016
    December 2015
    November 2015
    October 2015
    September 2015
    August 2015
    June 2015
    May 2015
    April 2015
    March 2015
    February 2015
    January 2015
    December 2014
    November 2014
    October 2014
    September 2014
    June 2014
    May 2014
    April 2014
    March 2014
    February 2014
    January 2014


    Katarinine knjige
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
IMPRESUM: Leto nastanka: 2014, ISSN: 2536-1929                                                                                                      Copyright © 2016 Katarina Kesič Dimic. Fotografije: K. K. Dimic, M. J. Potočnik, B. Klemenc