Katarina Kesič Dimic
  • Blog
  • Knjige
  • Skrinja znanja
    • ADHD
    • Disleksija in branje
    • Druge posebne potrebe
    • Vzgoja in odnosi
    • V uk in poduk
    • Odgovori strokovnjaka
    • Posnetki oddaj
  • Moja mavrica
  • Utrinki
  • Kontakt

Peskovnik za žlahtnjenje srca

21/10/2014

 
Skoraj dva meseca pouka sta že za nami in prihajajo prve počitnice. Minilo je ravno prav časa, da so se otroci navadili nazaj na šolski režim, prvošolci pa so spoznali, da šola ni vedno tisto, kar so pričakovali. 

Med najpogostejšimi kritikami iz otroških ust prihajajo tiste na račun pomanjkanja časa za prosto igranje. Vse prepogosto pozabljamo, da smo se mi v tej starosti še veselo igrali v mali šoli, ki je bila kljub drugi zataresni besedi še vedno v simpatično živopisanem vrtcu. 

Moj spomin na malo šolo je v moji glavi spomin na vrtec - spanje na ležalnikih, ki sem ga takrat sovražila, danes pa bi se z veseljem vsak dan okoli dvanajste ure ulegla nanj in globoko zasmrčala (takrat pa sem se zgolj delala, da mižim, ker smo imeli ta hudo vzgojiteljico med spanjem). 

Če pogledamo zgolj ta počitek, je devetletka posegla na področje telesnih potreb, kar pa ni zgolj kurikularna sprememba. Nekateri otroci, ki so rojeni oktobra, novembra in decembra vstopajo v šole še ne šestletni in se v svojih telesnih potrebah še v marsičem razlikujejo od sošolcev, ki so rojeni v prvi tretjini leta. 
Nekateri v šolo prihajajo v jutranje varstvo pred zajtrkom in imajo potem še štiri ure pouka. Po pouku odidejo na kosilo in potem ni nikoli pravega počitka za njih. Včasih se zdivjajo na šolskem igrišču, drugič pa sedijo v slabo prezračenih učilnicah in morajo sedeti za mizo ter pisati domače naloge. 

Devetletka je ukinila tudi čas za spoznavanje s pisali. V mali šoli smo veliko risali valovčke in vzorčke (pod strokovnim imenom jih poznate kot grafomotorične vaje). Po dveh mesecih v prvem razredu otroci že veselo zapisujejo prve številke, ponekod tudi črke. Tudi tisti, ki niso obiskovali vrtca in/ali imeli doma možnosti za spoznavanje s svinčniki. Svinčniki in papir pa so tako dolgočasni in v tiste male vrstice se črke kar nočejo zbasati ali pa pijano visijo na njih. 

Roke naših malčkov so ustvarjene za sprejemanje različnih materialov. Njihovo telo jim nudi sodelovanje kanalov, ki smo si jih odrasli na račun kulture že zdavnaj zaprli ali ukradli. 

Peskovnik je pripomoček, ki bi ga moral imeti vsak razred na prvi triadi. Velik in prostoren. Za učenje pisanja, za razvijanje brbončic na konicah prstov, za vzpostavljanje hierarhije med vrstniki, za zidanje gradov (tudi tistih v oblakih) in za požiranje obveznega dela terapevtske svinjarije (zaradi katere so naši otroci za vedno bolj odporni).

Zvezki, v katere tako hitimo zapisovati, slej ko prej končajo med starim papirjem ali se izgubijo med selitvijo. Dejanja, ki jih pišemo s konkretnimi materiali, se zapisujejo v sive celice in žlahtne celice našega srca. Ker se ne bomo spomnili učiteljice, ki je bila napeta, ker nismo rešili cele strani. Spomnili se bomo učiteljice, ki je zavihala rokave ali si z las otresla pesek, ki je zaradi nerodnosti sošolca končal tam. Vsi bodo zaposleni in vsi bodo delali. 

VSI BODO ZNALI in VSI BODO USPEŠNI. Ker bodo lahko napredovali s svojo hitrostjo.

Za vse, ki niste imeli časa poslušati mojega intervjuja na Koroškem radiu v septembru (Spet v šolo), pa si ga lahko ponovno poslušate s klikom spodaj.

Praskanje po glavi

13/10/2014

 
Danes se mi je zdelo pomembno nekaj malega zapisati o podajanju informacij otrokom. 

Kdo je kriv, če prejemnik nečesa ni razumel? Sporočevalec ali prejemnik? Pri podajanju nove snovi v šoli (športnem treningu, tečaju ...) bi glasovala, da je krivda na strani sporočevalca. 

Kadar delamo z otroki, moramo vedno govoriti v njihovem jeziku. Nič nam ne pomaga, če smo sami izraziti strokovnjaki z nekega področja, če stvari ne znamo dobro razložiti in približati publiki, ki je še neuka. 
Svetovni plesni prvak še ne pomeni kar avtomatično najboljšega plesnega učitelja (kar pa se seveda ne izključuje).

Če potegnem na plan anekdoto izpred davnih časov, ko sem v plesni šoli poučevala ples ... kadar sem poučevala zares majhne otroke (od 3-6 let), sem večkrat malce zlohotno naredila z njimi kak za njih popolnoma neškodljiv eksperiment. 

Ta prijetna mala bitja so bila navajena učenja s posnemanjem, kar je tudi primarna metoda pri učenju plesa (in tudi mnogih veščin, ki jih prejemajo doma od staršev). Ko sem jim kazala novo koreografijo, sem se enkrat čisto po naključju popraskala po glavi. Glej ga zlomka - skoraj polovica plesalcev se je poleg plesnih korakov začela praskati po glavi. Potem sem začela eksperimentirati, kako dolgo se bo to dogajalo glede na otroški razvoj in se je pojavljalo nekako do vstopa šole (še v časih osemletke), pri nekaterih pa še kako leto dlje.

To pišem zato, ker se mi zdi pomembno poudariti, kako veliko vlogo pri vzgoji otrok imajo starši in seveda vzgojiteljice ter učiteljice v prvi triadi. Otroci ne poslušajo le tistega, kar govorijo, ampak berejo in vtiskujejo predvsem dejanja. Ko se otroci všolajo, so učiteljice za njih mali bogovi - vedo, kako dišijo, kakšna oblačila imajo rade, kdaj so se doma sprle z možem (in še marsikaj, kar mi verjetno sploh ne bi verjeli).

Pogosto me učiteljice pobarajo, da otroci ne poslušajo in/ali ne upoštevajo njihovih navodil. Pa jih vedno podamo v otroškem jeziku? Jih podamo tako, da se v njihovih glavah prižgejo male žarnice z vzklikom: "Aja!!!"?

Pa nanizajmo čisto vsakdanji primer: 
2. razred. Šolska ura poteka prijetno in umirjeno. Nihče od učencev ni pretirano vpadljiv s svojim vedenjem. Učiteljica glasno prebere kratko zgodbico, ki je tudi projicirana na tablo in opremljena z zadostnimi slikami. Besedilo večkrat glasno preberejo tudi otroci. Videti je, da ga razumejo. Potem učiteljica na tablo zapiše 4 besede glavnih vlog. Zdaj jih bom zapisala tako, kot bi bilo na tabli:

muca    kenguru    kača
zebra


Četrta žival gre v novo vrstico, ker je v prejšnji premalo prostora. Navodilo je podano zelo jasno: " Vsako žival zapiši v svojo vrstico in jo zapisuj do konca vrstice."

Pri več kot polovici učencev se izkaže, da navodila "niso upoštevali" in imajo v zvezku enak zapis, kot je na tabli. 

Zakaj? 

Ker se "praskajo po glavi" - torej posnemajo učiteljico in jim več pomeni oprijemljivo in konkretno na tabli, kot povedano in razloženo ustno.

Kako bi se lahko v tem primeru izognili, da se pol razreda ne bi "praskalo po glavi"?

Obstaja več možnosti, zapisala bom dve:

1. Na tablo bi vsako besedo zapisali v novo vrstico in naredili pikice, kar bi pomenilo nadaljevanje (to bi prej ustno pojasnili otrokom):

muca .   .   .   .
kenguru .  .  .  .  .
kača .  .  .  .  . 
zebra .  .  .  .  .


2. Na tabli bi pustili lahko enak zapis kot je bil primarno omenjen, naše navodilo pa bi bilo: 

"Preštej živali na tabli.
Vzemi zeleno barvico.
Na začetek vsake vrstice naredi piko.
Pik naj bo toliko, kot je živali.
K vsaki piki dopiši žival.
Zdaj zapisuj do konca vrstice."


Seveda vmes s premori in čakanjem najbolj počasnega ter pojasnjevanjem z rokami in prvič učiteljičin zapis na tabli.

Zdaj se bodo oglasili črnogledi, da to nikamor ne pelje, da je prepočasi. Se spomnite, kako ste učili svoje malčke zavezovanja čevljev? Držanja žlice? Vožnje s kolesom? Je šlo hitro? Je bila potuha, ker ste pomagali tako dolgo? Danes pa znajo jesti, kolesariti in si zavezati čevlje, kajne.

No, da se vrnem nazaj. Zakaj zelene pike? Da si otroci v zvezku naredijo zemljevid naših pričakovanj. Tako se njihovi možgančki učijo organizacije, ki pa je ena poglavitnih veščin za dobro učenje. Imeti v rokah nekaj oprijemljivega je lažje od navodil, ki so že izpuhtela v zraku. Tako pa še malo poškiliš k sosedu in vidiš, da besede zapisuje do konca vrstice. Ampak teren si si pripravil sam in to šteje. Seveda prvič lahko pike na tablo nariše tudi učiteljica. Potem pa otroke trenira v to smer. Tako porabljen čas ni izgubljen. Morda se reši veliko manj nalog, je manj za pokazati, a učinki bodo vidni kasneje, morda šele v zadnji triadi OŠ.

Saj si verjetno ne želimo, da bi se naši otroci še v srednjih šolah "praskali po glavah".

Hitimo počasi!

88 skrivnosti, radosti in norosti ...

4/10/2014

 
Prejšnji vikend je na Pedagoški fakulteti potekala že 4. mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah (SUT). Sama sem gostovala s plenarnim prispevkom 88 SKRIVNOSTI, RADOSTI IN NOROSTI PRI DELU SPECIALNEGA PEDAGOGA NA OŠ. Najdete ga lahko pod točko 13.

V članku boste lahko marsikaj prebrali, ne boste pa dobili razlage, kaj pomeni število 88. Ta skrivnost je bila izdana samo na predavanju :) No, in tudi vam jo bom povedala. Ena 8 je za otroke, s katerimi delam, druga pa zame. Ko obe osmici padeta, dobimo dva znaka za neskončnost. Tisti, ki delate v praksi veste, da se vsak dan naučimo vsaj osem novih stvari od otrok in odraslih, če imamo odprte prave kanale. Vsak dan osem in kmalu se ne da več šteti ... zato torej neskončno. No, je pa v mojem imenu tudi 8 črk :)

Na konferenci sem spoznala, da ta svet ostaja poln paradoksov in nasprotij - nič novega, kajne?! Na eni strani se strašno razvija nevroznanost, ki ima v prihodnosti namen otrokom z raznimi primanjkljaji (strokovnjaki na konferenci so jih po prispevku dr. Anice Mikuš Kos za dva dni preimenovali v otroke z različnostmi) v možgane vgrajevati "čipe", ki bodo poskrbeli za tista področja, zaradi katerih je otrok dandanes še različen. 

Na drugi strani po predavanjih profesorjev s Kosova in Makedonije izvemo, da imajo s prepoznavanjem in odkrivanjem otrok s posebnimi potrebami (tudi s SUT) še kar nekaj težav. Zaradi premalo strokovnjakov s specifičnimi znanji, pomanjkanja sredstev in tudi zaradi skrivanja otrok s PP (starši, ki se bojijo odzivov okolice). 
Tudi v Sloveniji še vedno veliko premalo sredstev in časa namenimo zgodnjemu odkrivanju otrok s PP, tako da naši južni bratje v tem sploh niso osamljeni. Kar pa se tiče skrivanja otrok ... mislim, da bi jaz svoje skrila v omaro v kleti, ali jih peljala na osamljeno gorsko kmetijo, če bi mi nekdo predlagal terapijo s posneto "SD kartico". Morda sem nazadnjaška, a ravno v različnosti je čar. Naj si čipe vgradijo tisti, ki je ne morejo sprejeti!!!
    Picture
    Prijavite se na 
    e - sporočila.
    Vaš e-naslov uporabljam v skladu z GDPR, izključno za pošiljanje svojih zgodb.

    RSS Feed


    Arhiv

    June 2024
    June 2023
    June 2022
    April 2022
    September 2021
    January 2021
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    May 2020
    April 2020
    January 2020
    November 2019
    October 2019
    May 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    March 2018
    February 2018
    January 2018
    November 2017
    August 2017
    July 2017
    June 2017
    May 2017
    April 2017
    March 2017
    February 2017
    January 2017
    December 2016
    November 2016
    October 2016
    September 2016
    August 2016
    June 2016
    May 2016
    April 2016
    March 2016
    February 2016
    January 2016
    December 2015
    November 2015
    October 2015
    September 2015
    August 2015
    June 2015
    May 2015
    April 2015
    March 2015
    February 2015
    January 2015
    December 2014
    November 2014
    October 2014
    September 2014
    June 2014
    May 2014
    April 2014
    March 2014
    February 2014
    January 2014


    Katarinine knjige
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
IMPRESUM: Leto nastanka: 2014, ISSN: 2536-1929                                                                                                      Copyright © 2016 Katarina Kesič Dimic. Fotografije: K. K. Dimic, M. J. Potočnik, B. Klemenc