Skoraj dva meseca pouka sta že za nami in prihajajo prve počitnice. Minilo je ravno prav časa, da so se otroci navadili nazaj na šolski režim, prvošolci pa so spoznali, da šola ni vedno tisto, kar so pričakovali. 

Med najpogostejšimi kritikami iz otroških ust prihajajo tiste na račun pomanjkanja časa za prosto igranje. Vse prepogosto pozabljamo, da smo se mi v tej starosti še veselo igrali v mali šoli, ki je bila kljub drugi zataresni besedi še vedno v simpatično živopisanem vrtcu. 

Moj spomin na malo šolo je v moji glavi spomin na vrtec - spanje na ležalnikih, ki sem ga takrat sovražila, danes pa bi se z veseljem vsak dan okoli dvanajste ure ulegla nanj in globoko zasmrčala (takrat pa sem se zgolj delala, da mižim, ker smo imeli ta hudo vzgojiteljico med spanjem). 

Če pogledamo zgolj ta počitek, je devetletka posegla na področje telesnih potreb, kar pa ni zgolj kurikularna sprememba. Nekateri otroci, ki so rojeni oktobra, novembra in decembra vstopajo v šole še ne šestletni in se v svojih telesnih potrebah še v marsičem razlikujejo od sošolcev, ki so rojeni v prvi tretjini leta. 
Nekateri v šolo prihajajo v jutranje varstvo pred zajtrkom in imajo potem še štiri ure pouka. Po pouku odidejo na kosilo in potem ni nikoli pravega počitka za njih. Včasih se zdivjajo na šolskem igrišču, drugič pa sedijo v slabo prezračenih učilnicah in morajo sedeti za mizo ter pisati domače naloge. 

Devetletka je ukinila tudi čas za spoznavanje s pisali. V mali šoli smo veliko risali valovčke in vzorčke (pod strokovnim imenom jih poznate kot grafomotorične vaje). Po dveh mesecih v prvem razredu otroci že veselo zapisujejo prve številke, ponekod tudi črke. Tudi tisti, ki niso obiskovali vrtca in/ali imeli doma možnosti za spoznavanje s svinčniki. Svinčniki in papir pa so tako dolgočasni in v tiste male vrstice se črke kar nočejo zbasati ali pa pijano visijo na njih. 

Roke naših malčkov so ustvarjene za sprejemanje različnih materialov. Njihovo telo jim nudi sodelovanje kanalov, ki smo si jih odrasli na račun kulture že zdavnaj zaprli ali ukradli. 

Peskovnik je pripomoček, ki bi ga moral imeti vsak razred na prvi triadi. Velik in prostoren. Za učenje pisanja, za razvijanje brbončic na konicah prstov, za vzpostavljanje hierarhije med vrstniki, za zidanje gradov (tudi tistih v oblakih) in za požiranje obveznega dela terapevtske svinjarije (zaradi katere so naši otroci za vedno bolj odporni).

Zvezki, v katere tako hitimo zapisovati, slej ko prej končajo med starim papirjem ali se izgubijo med selitvijo. Dejanja, ki jih pišemo s konkretnimi materiali, se zapisujejo v sive celice in žlahtne celice našega srca. Ker se ne bomo spomnili učiteljice, ki je bila napeta, ker nismo rešili cele strani. Spomnili se bomo učiteljice, ki je zavihala rokave ali si z las otresla pesek, ki je zaradi nerodnosti sošolca končal tam. Vsi bodo zaposleni in vsi bodo delali. 

VSI BODO ZNALI in VSI BODO USPEŠNI. Ker bodo lahko napredovali s svojo hitrostjo.

Za vse, ki niste imeli časa poslušati mojega intervjuja na Koroškem radiu v septembru (Spet v šolo), pa si ga lahko ponovno poslušate s klikom spodaj.

Danes se mi je zdelo pomembno nekaj malega zapisati o podajanju informacij otrokom. 

Kdo je kriv, če prejemnik nečesa ni razumel? Sporočevalec ali prejemnik? Pri podajanju nove snovi v šoli (športnem treningu, tečaju ...) bi glasovala, da je krivda na strani sporočevalca. 

Kadar delamo z otroki, moramo vedno govoriti v njihovem jeziku. Nič nam ne pomaga, če smo sami izraziti strokovnjaki z nekega področja, če stvari ne znamo dobro razložiti in približati publiki, ki je še neuka. 
Svetovni plesni prvak še ne pomeni kar avtomatično najboljšega plesnega učitelja (kar pa se seveda ne izključuje).

Če potegnem na plan anekdoto izpred davnih časov, ko sem v plesni šoli poučevala ples ... kadar sem poučevala zares majhne otroke (od 3-6 let), sem večkrat malce zlohotno naredila z njimi kak za njih popolnoma neškodljiv eksperiment. 

Ta prijetna mala bitja so bila navajena učenja s posnemanjem, kar je tudi primarna metoda pri učenju plesa (in tudi mnogih veščin, ki jih prejemajo doma od staršev). Ko sem jim kazala novo koreografijo, sem se enkrat čisto po naključju popraskala po glavi. Glej ga zlomka - skoraj polovica plesalcev se je poleg plesnih korakov začela praskati po glavi. Potem sem začela eksperimentirati, kako dolgo se bo to dogajalo glede na otroški razvoj in se je pojavljalo nekako do vstopa šole (še v časih osemletke), pri nekaterih pa še kako leto dlje.

To pišem zato, ker se mi zdi pomembno poudariti, kako veliko vlogo pri vzgoji otrok imajo starši in seveda vzgojiteljice ter učiteljice v prvi triadi. Otroci ne poslušajo le tistega, kar govorijo, ampak berejo in vtiskujejo predvsem dejanja. Ko se otroci všolajo, so učiteljice za njih mali bogovi - vedo, kako dišijo, kakšna oblačila imajo rade, kdaj so se doma sprle z možem (in še marsikaj, kar mi verjetno sploh ne bi verjeli).

Pogosto me učiteljice pobarajo, da otroci ne poslušajo in/ali ne upoštevajo njihovih navodil. Pa jih vedno podamo v otroškem jeziku? Jih podamo tako, da se v njihovih glavah prižgejo male žarnice z vzklikom: "Aja!!!"?

Pa nanizajmo čisto vsakdanji primer: 

Prejšnji vikend je na Pedagoški fakulteti potekala že 4. mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah (SUT). Sama sem gostovala s plenarnim prispevkom 88 SKRIVNOSTI, RADOSTI IN NOROSTI PRI DELU SPECIALNEGA PEDAGOGA NA OŠ. Najdete ga lahko pod točko 13.