»Tisti, ki se ne spomnijo preteklosti,                                                                                    so obsojeni,                                                                 da jo še enkrat doživijo.«
​                                                                              (G. Santayana)
 
Prvi teden in vivo šolanja je za nami, pridružujejo se nam tudi devetošolci.

Upoštevanja priporočil o telesni distanci se je vsaka šola lotila v svoji najboljši moči, prav tako vsak posamezni pedagoški delavec.

Že postavitev v nove razrede je otroke v začetku tedna begala v toliko, da so se pri vračanju s stranišč ali kosila zapodili v napačno smer po hodniku.

Prvi dan prestrašeni in tihi otroci so nekje do srede ali vsaj četrtka že malce zaživeli ter se tudi razživeli. Logično in pripadajoče. Ter težko preprečujoče. Neživljenjsko in nepričakujoče.

Na eni od slovenskih šol, v enem od razredov so bili otroci seznanjeni, da bo kazen za dotik sošolca 30 počepov.

Gibanje je premišljena in poživljajoča praksa za učenje otrok. Tudi kazen je normativ, ki sporoča storilcu, naj opusti neželena vedenja. Priporočena je pri vzgajanju odgovornega in socialno interaktivnega duha. Študije namreč kažejo, da se otroci, ki niso imeli v otroštvu nikakršnih omejitev oziroma posledic ob napačnih izbirah dejanj, v mladostništvu in kasneje v življenju pogosteje soočajo z različnimi delikti in socialno nesprejemljivimi konflikti.

Vendar … če bo kazen za dotik postala legitimna praksa ali celo vzgojniška vrednota, se sprašujem, če bo torej dotik postal zločin?!

Je biti človeški zločin? Če kazen narekuje prenehanje neželenega vedenja, ali smatramo dotik kot neželeno vedenje?

Ali ni dotik primarna človeška gesta in tudi potreba, ki jo ljudje (samostalnik ljudje izvira iz besede človek, iz česar sledi pridevnik človeški) od nekdaj nudijo mlajšemu ali šibkejšemu ali celo ranljivejšemu, da bi mu olajšali čustva strahu, žalosti, ponižanja, osamljenosti … Mar z dotikom ne zaščitijo svojih mladičev tudi živali, ki jih tako radi proglašamo za nižje razvite?

Mar v šolah in vrtcih nismo do sedaj od otrok skorajda zahtevali, da si morajo po pretepu ali prepiru podati roke v znak sprave in prijateljstva?!

Motiv odraslega, ki določi težo kazni, je v tem primeru verjetno razložljiv in logičen. Tako kot potreba otrok po medsebojnem dotikanju. Motiv je najverjetneje strah in skrb. Na neki drugi šoli so menda že prvi dan odprtja starši na vidnem mestu lahko opazili zataknjene vizitke odvetnikov.

Kar tako, za vsak slučaj. Če bi šlo kaj narobe.

Spomniti se moramo, da je marsikdaj v zgodovini šlo kaj narobe.

Tudi Adolf Eichmann, ki je bil pooblaščen za misijo »dokončne rešitve«, se je na sodišču skliceval, da je le izvrševal navodila od zgoraj in sodeloval pri množičnih deportacijah Judov – vemo kam.

Ravno zaradi njega je Stanley Milgram, socialni psiholog, izvedel zelo znani in odmevni eksperiment poslušnosti. Z njim je dokazal, da je velika večina popolnoma običajnih ljudi izvedla zahtevano, če se jim je zdelo, da ukaze daje legitimna avtoriteta.

Ob tem niso pomislili niti na čustva in bolečine sočloveka, občutek lastne vesti ali na samo naravo izvedenega dejanja. 65 % jih je na sočloveku uporabilo maksimalno, smrtno jakost električnega šoka (vir: Wikipedia).

Na nas, ki se spoznamo na otrokovo nežno in vpojno nrav je, da premislimo o teži in pomenu, ki ga za seboj skriva nedolžna kazen. Za poskoke, počepe, plazenje in plezanje vseh vrst pa že dolgo vemo, da razvijajočim bitjem koristijo bolj od sedenja za mizo in držanja svinčnika.

​Če le niso negativno predznačena.

Na objavljen zapis o izvajanju DSP na daljavu sta se s svojimi objavami in citiranjem mojega razmišljanja odzvala še ČASORIS in DELO.

Kaj se je v glavah mnogih prvotriadnikov dogajalo pred ponovnim prvim šolskim dnem lahko samo ugibamo. Zaskrbljeni smo za njih, saj vemo, da povratek v novo režimno šolo ni bil enostaven.

Povratki niso enostavni. Nikoli ne veš, čigavo prijateljstvo in naklonjenost lahko še pričakuješ. Kdo se bo želel pogovarjati s tabo ali kdo se bo iz tvojega najboljšega prijatelja spremenil v morebitnega nasilneža.

Posledice obremenjenih glavic so se sprostile ponoči in čez dan. Nekateri so spet pomočili posteljo, čeprav tega že nekaj časa ne počnejo več. Nekateri so pogrizli vse nohte, čeprav jih sploh nikoli ne grizejo. Neka prvošolka je takoj po prihodu domov bruhala, pa ni bila bolna. Ko se je stisnila k mami in ji povedala vse o dogodkih v šoli, je bilo spet vse v redu.

Zaskrbljeni so bili tudi odrasli. Nekateri niso spali, drugi so se prebujali mnogo pred budilko. Med njimi so bili starši in pedagoški delavci.

Strah prvih je bilo mogoče opazovati pred šolami, ko so v strnjenih skupinicah – kot da so si s telesno bližino vlivali moč in pogum – strmeli proti svojim otrokom, ki so se razporejali po pikah, sončkih in drugačnih oznakah na tleh – z namenom ohranjanja varne razdalje. Z razumom zaupanja, a strahom v srcu. Z vprašanjem, če so ravnali prav, da so otroka poslali nazaj v šolo.

Strah drugih – pedagoških delavcev - je bilo mogoče opaziti kljub maskam. Na obrazih ni bilo smejalnih gub, vladala je svojstvena tišina, v stripovskih oblačkih nad glavami pa so vsi premlevali protokole. Istočasno, ko so starši razmišljali: »Kaj, če bo kaj narobe z otrokom?«, so oni razmišljali: »Kaj, če storim kaj narobe?«.

Pedagoški kader je kljub maskam, pikam, smerokazom, ograjicam in še marsikaterim prilagoditvenim idejam organizacije prostora uspel pričarati nasmeh na otroška usta. Vsak posameznik po svoje. Ker je bilo na šoli dve tretjini otrok manj, je bilo tudi manj hrupa. A tudi sicer. Nekateri otroci so se več kot očitno razveselili povratka v starševski objem, ki je bil tokrat globoko pomenljiv in pomirjujoč.

Nezamisljivo sta me na poti domov izza skritega kotička, več kot očitno, pozdravljala učenca predmetne stopnje. Še nikoli se noben učenec ni tako trudil, da bi ga ob odhodu iz šole opazila. Z glasnim: »Dober dan učiteljica!« sta želela biti opažena in ogovorjena. Da bi se lahko izlila. Da bi tudi ona rada v šolo. In to dva čisto povprečna učenca, ki si včasih morda privoščita malce daljše lulanje, da ura hitreje mine.

Razveselim se tudi bivšega učenca, ki mi nepričakovano prestreže pot. V času karantene sva se večkrat srečala, ko je bil v svoji družbi mladih prijateljev. Na vprašanje: »Kako gre šola na daljavo?«, sem vedno dobila odgovor, da vse štima.

Tokrat je sam. Njegova pozdravna gesta me osupne. Zaslutim, da ni ok. In tudi ni. Tokrat pove, kar misli: »Šola na daljavo je naporna. Dobivamo preveč gradiva in vse moram predelati sam. Vse ure trajajo več kot 45 min. Veliko stvari ne razumem. Težko mi je.«

Še bi se pogovarjal. Zdaj, ko ni vrstnikov, izliva srce. Opravičim se mu, ker se mi res mudi. Poslovilna gesta je replika pozdravne. Če sem prej še malo dvomila, zdaj zagotovo ne več. Zares mu je težko.

Zaprli smo se pred virusom in zdaj, ko ponovno odpiramo vrata, smo priče nerazumljivemu. Tudi temu, da otroci, ki so bili že povsem samostojni, pri šolski prehrani ne smejo v ničemer sodelovati. Lahko samo jejo. Pladenj, pribor jim pripravi odrasli. Repete jim prinese odrasli. Malico jim servira odrasli.

In tudi temu, da se ob pospešeni skrbi za zdravje zaradi vseh protokolov in pritiskov dogajajo mnogi etični zdrsi, ki ogrožajo odnose. Nekatere pehajo v solze, druge v bolniški stalež.

Pa ne zaradi virusa, pred katerim smo zapirali vrata.

Na moj zapis, ki je bil objavljen v prejšnjem blogu, sta se do zdaj odzvala dva medija.

Objavljen je na Zdravo Slovenija, neskladnost ukrepa pa je bila predstavljena tudi na nedeljskem Dnevniku RTV Slovenije in ponedeljkovih Poročilih RTV ob 8ih.

Hvala tudi vsem bralcem za podporo.

V ponedeljek, 18. 5. 2020, se v šolske klopi ponovno vračajo učenci prve triade OŠ. Navodila, ki jih dobivamo na šolah (okrožnice MIZŠ) se vsakodnevno dopolnjujejo, določene zapovedi se že razumno prilagajajo/rahljajo glede na življenjske situacije v šolah (npr. združitve učencev različnih skupin).
 
Ob vsem tem pa je opaziti, da se na vseh okrožnicah vztraja, da se DSP (dodatna strokovna pomoč, ki je učencem s posebnimi potrebami določena z odločbo ZRSŠ) še vedno ne sme izvajati konkretno z otrokom, čeprav bodo učenci prve triade fizično prisotni pri pouku. 

• Eden pomembnih razlogov za pridobitev dodatne strokovne pomoči je prav individualna obravnava, učenje  veščin, postopnost usvajanja snovi in drugo, kar je  pri učenju na daljavo močno okrnjeno. 
  
  
• Gre za učence, ki odločbo o usmeritvi v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo dobijo zaradi  primanjkljajev na  področju učenja, vedenja in /ali čustvovanja. Tako lahko naštejemo samo nekaj primerov otrok, ki imajo na šolah DSP: otroci z motnjami avtističnega spektra, otroci z motnjo ADHD, otroci z disleksijo, dispraksijo, disgrafijo, gluhi ali naglušni, slabovidni, po poškodbi glave in drugo.

 

• Vemo, da se pri otrocih praviloma prepletajo različne (več) težave (tudi komorbidnost le-teh), kar narekuje posebno skrbne in strokovno preverjene metode dela, ki jih je nemogoče izvajati na daljavo.

 

• Vemo, da smo staršem v zadnjih dveh mesecih naložili ogromno breme in odgovornost za poučevanje, ne da bi pomislili na različne okoliščine, v katerih so se znašli. Posebno veliko breme smo naložili staršem otrok s posebnimi potrebami.

 

• Vemo, da je obdobje opismenjevanje najobčutljivejše obdobje za vse otroke, toliko bolj za otroke, ki se ob tem srečujejo s težavo, ki jih pomembno ovira pri opismenjevanju.

 
Ti otroci bi ob povratku potrebovali največ suporta, prav tako pa tudi učenci s posebnimi potrebami od 4. do 8. razreda, ki bi zdaj lahko individualno, s soglasji staršev prihajali v šolo na obravnave - seveda v skladu s priporočili z NIJZ.
 
Takšno odločitev MIZŠ (otroci s PP še vedno prejemajo DSP na daljavo) lahko razumemo le kot marginaliziranje že tako najranljivejših v šolski populaciji, hkrati pa so jim tako kršene pravice, ki so jim dane z odločbo o usmeritvi. Hkrati ista okrožnica (6030-1/2020/35, z dne 13. 5. 2020) narekuje, da se DSP (ki je kot oblika pomoči zagotovljena z odločbo) nadaljuje na daljavo, učna pomoč (ki jo določi učitelj glede na šibko učno znanje učenca) pa se lahko izvaja na mestu samem (torej na šoli).

Težko razumem priporočila predstavnikov MIZŠ in ZRSŠ, ki se pojavljajo v medijih in javnost prepričujejo predvsem o psihološki podpori otrokom ob povratku, če se najšibkejše izpušča oz. jim je pomoč v najbolj kvalitetni in strokovni obliki onemogočena.

ANAKONDE, TIGROVI KREMPLJI IN ... (15. 4. 2020)

Nekoč mi je prijatelj pokazal pot na hrib ali z njega po čisto drugačni poti. To je sicer hrib, na katerega pogosto zahajamo in poznamo že skoraj vse ovinke ter korenine na poti na pamet.
 
Potem pa smo se s tega hriba enkrat vračali z njim in predlagal je, da se vrnemo po adrenalinski poti. Ker sem o coni udobja že pisala, si lahko mislite, kateri mehanizmi so se pognali po moji glavi. A ker prijatelju zaupam, sem kljub družbi svojih dveh sinov pristala na spust v neznano.
 
Sinova sta bila navdušena. Počutila sta se kot glavna igralca v dokumentarnem filmu znane televizijske hiše. Takoj, ko smo prišli do avta, sta mi naznanila, da gremo od zdaj naprej vedno po tej poti.
 
Saj veste, da se mame ne damo tako hitro. Plezanje po deblih, skakanje po in čez potok, ovijanje trnov okoli nog … mi vendarle ni tako zelo priraslo k srcu, da bi se kar takoj podpisala pod ta predlog. Nekako smo bili sklepčni pri odločitvi, da bomo šli po tej poti vsakič, ko imata na urniku športno vzgojo, druge dni pa po poti za jokice.
 
Vedela sem, da te poti ne bosta kar tako pozabila, zato sem iskala tudi najboljše v njej zase. Naslednjič sem predlagala, da bi se po njej vzpenjali, ne pa spuščali. Zdelo se mi je, da po takšni džungli lažje plezaš gor, kot pa se loviš navzdol.
 
Nisem se motila. Fanta pa sta razvila svoj novi slovar: preštevilni močeradi so postali grozeče anakonde, trnaste ovijalke okoli nog pa tigrovi kremplji. V rokah sta imela homemade lesene mačete, kot vsi veliki raziskovalci nevarnega terena.
 
Najboljši deli tega pohoda so bili plezanje po mamutovem okostju, ki ga še niso odvlekli v muzej in skorajšnji potop v potoku. Sama sem uživala v zvoku neokrnjene narave, predvsem v oglašanju ptic.
 
Oba sta iz džungle prihajala kot velika heroja, iniciirana s številnimi tigrovimi praskami, sama pa sem občasno preklinjala prijatelja, ko sem s sebe metala številne klope in doma oblagala noge z glino zaradi bul, ki so nastale ob pikih nedolžnih muhic.
 
Nekega dne pa je tudi meni že vse postalo skorajda udobno. Z manj romantičnega poslušanja ptic sem pogosteje odganjala muhe in klope ter iz gošče prišla z zgolj nekaj tigrovimi praskami. Dokler nisem skoraj, prva v četici, stopila čez ostanek polovice živali, ki je bila včasih srna.
 
Zelo lepo se je videlo, da jo je nekaj privleklo v osamo gozda, poglodalo mehke dele, zdaj pa so ostale kosti in spodnji del nog s kožo, dlakami in kopiti.
 
Pogumna raziskovalca sta nehala razpravljati o tigrih in anakondah. Začela sta iskati sledi in razmišljati o njenem razsodniku. Lovec, medved, volk ali pes?
 
Lovec je hitro odpadel, ker bi jo odnesel s seboj. Ko je padel ta sklep, se je okrepila tudi groza v njunih očeh. Malce sta začela pogledovati naokoli in ne več toliko v blato za sledmi.
 
Bi nas medved napadel? Kaj pa volk? Ali ne lovijo volkovi v krdelih?
 
Moja najhujša bojazen, da bi v gozdu srečala medveda, se tokrat sploh ni prebudila. Volkov se ne bojim. Morda sem predrzna, a vse, kar sem prebrala o njih, me zgolj tolaži. Časi so očitno takšni, da se nekateri strahovi ob novih skrbeh ne prebujajo. Morda zato, ker narava še vedno živi ustaljeno naprej, iz človeških vod pa prihajajo vedno bolj nerazumna sporočila.
 
Seveda je najmlajši sin dodal: »Po tej strašni poti pa ne gremo več!«
 
Pa komaj sem se je navadila in že skoraj začela uživati v njej…
 

ROKAVICE SKAZICE (16. 4. 2020)
 
Vstopam v trgovino in upoštevam navodila. S črnim bufom in vrtnarskimi rokavicami vstopam v prostor, kjer včasih ni nihče smel nositi mask, niti pustnih. Zdaj z maskami in rokavicami vstopamo lahko v banko. Kot v najbolj mafijskih filmih, ane?
 
Vrtnarske rokavice imam samo z enim razlogom: ker so za neomejeno uporabo. Pred časom so vse trgovine začele uvajati vrečke, za katere je potrebno plačati. Po novem tudi za tiste pri sadju. To me je razveselilo. Nedavno sem bila namreč v muzeju, kjer so imeli okostje delfina, ki je umrl samo zato, ker je imel prebavila polna plastičnih vrečk.
 
Vrečk za sadje ne potrebujete kupovati. Lahko si jih sešijete iz odsluženih zaves ali mrežic za okna, kot je meni to prijazno naredila prijateljica Jana. Tudi vrečke pri blagajni ne potrebujete. Namesto nje vzamete doma košaro ali zložljivo platneno vrečko, ki jih zdaj že povsod dobimo in trajajo leta.
 
Ko smo se že malce navadili in ozavestili, da polivinilasta plastika svinja naše okolje, so začeli ljudje vstopati v trgovine z rokavicami, ki se sicer nahajajo pri kruhu.
 
In veš kaj, ko sem prišla iz trgovine, sem bila zelo žalostna. Mogoče bi se bolje reklo precej jezna. Okoli trgovine je bilo na tleh polno teh polivinilastih rokavic.
 
Mislim, da ljudje še vedno ne razumemo dovolj in ne vidimo dlje od svoje hlebčkaste okrogline spodaj na koncu hrbta.
 
Saj bi zakričala od te jeze, pa bi lahko kdo mislil, da pod bufom kašljam. Potem pa ne vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Še posebej zato, ker sredi aprila nosim šal in hodim v trgovino z vrtnarskimi rokavicami. Še pred pol leta ne bi zaradi tega pristala zgolj na infekcijski kliniki.

 
SOČUTJE NA DALJAVO (20. 4. 2020)
 
Trenutno, ko so naše največje skrbi prežeči virusi, se led na Grenlandiji taja z enako hitrostjo kot prej. Sprejeli smo vse možne zaščitne ukrepe in reagirali zelo hitro. Z določenimi ukrepi smo posledično še bolj obremenili okolje, saj smo začeli uporabljati plastiko tudi tam, kjer je včasih ni bilo.
 
Plastika ni rešitev. Tudi nekaj tedenski premor brez gmotnega prometa na nebu ne bo spremenil ničesar, če se bo promet po zdajšnjem življenju zaradi vseh izgub in želji po nadoknadenju izgubljenega začel vrteti še hitreje.
 
Ko bodo ledene ploskve dokončno stopljene, si ne bomo mogli pomagati samo z maskami in rokavicami.
 
Da lahko pijemo vodo iz pipe je slovensko bogastvo. Vsi bi morali stremeti k temu, da bo tudi v prihodnosti tako.
 
Ko hodim po hribih in po bregovih zagledam črne vreče s skritimi odpadki, se zavem, da vsi ne razmišljamo enako. Ko se v idiličnem gorskem potočku zasveti azbestna kritina namesto skale, se zavem, da smo si ljudje zelo različni. In da mnogim ni mar.
 
Gospodična s krono bo kmalu odšla. Ali pa si bo nadela novo ime. Z maskami in rokavicami še vedno lahko hodimo po hrano v trgovine. Ko bo trgovine odplaknilo, pa bo odplaknilo tudi naše domove.
 
Ne pozabimo, kakšno sočutje smo občutili, ko so se Avstralci borili s plameni. Sočutje ob mislih, da smo lahko ganjeni, ne pa tudi zaskrbljeni, ker je Avstralija daleč stran. A tudi Vuhan je bil.
 
Ta teden bo dan Zemlje. Če bomo razmišljali sočutno, bomo razumeli, da je tudi papirček od bonbona sredi travnika ogrožujoč.
Papirček od bonbona daš v koš. Še bolje pa bo, če ga sploh ne poješ.
 
SMRTONOSNI DOTIK (22. 4. 2020)
 
Ko sem bila še zelo majhna deklica, me je mama učila, da nikoli ne smem pobožati srninega mladiča, če bi ga kdaj našla v gozdu. Ali se dotikati ptičjih jajc v gnezdih. »Živalske mame bi jih zapustile, ker bi jim smrdeli po človeku in mladički bi osamljeni poginili.«
 
Kadarkoli hodim po bolj samotnih gozdnih poteh, se bojim srečanja z medvedom. Še bolj pa medvedke z mladičem. Spomnim se mame krave, ki me je pred leti na Veliki planini preganjala - verjetno zaradi zgolj napačnega pogleda njenega telička.
 
V naravi je neizmerna moč. To vemo, kadar smo priča poplavam, plazovom, požarom, potresom. Nobena tehnologija, nobeni veliki umi se ne morejo kosati z njo do te mere, da bi jo ustavili. Čeprav ji ljudje s svojimi zanikrnimi dejanji ves čas kažemo svoj nehvaležen odnos. Tukaj le gostujemo, nismo njeni lastniki. Ko nas ne bo, ona še vedno bo. Vendar to ne pomeni, da nismo njeni najhujši rablji.
 
Srečanja z mamo medvedko se bojim zaradi njenih morebitnih preteklih slabih izkušenj z ljudmi.
 
Vsi jih imamo.
 
Zaradi njih se učimo in spreminjamo svoja vedenja. Zaradi njih nekaterim več ne zaupamo, v drugih pa najdemo nove sogovornike ali celo prijatelje. Slabe izkušnje nas krepijo, a v nas puščajo prižgane alarmne lučke. Le-te se včasih prižigajo tudi ob nepotrebnih trenutkih. Kar nas seveda tudi utruja, a dela previdnejše, bolj pragmatične in predvidljive.
 
Vsaka ženska, ki je pod srcem kdaj nosila otroka, ga kasneje hranila in vzgajala, spontano razume besedno zvezo mati volkulja ali mati levinja. Pozna tudi moči, ki pritičejo tej poklicanosti, pa če ostanemo zgolj pri neprespanih nočeh, ki lahko trajajo mesece ali se zategnejo v leta.
 
Ostajam doma, a za obiskovanje narave žrtvujem vse svoje proste minute. Ker je tako pomirjujoča, hranilna in nestigmatizirajoča.
 
Vsakemu lahko ponudi nekaj. Vsak lahko delček nje vzame zase. In to brezplačno.
 
Odkar smo v dobi slogana #ostanidoma#, dnevno lahko opazujem rast paglavcev v gozdnih lužah. A vode primanjkuje. Če dobro pomislite, v tem obdobju deževnih dni ne moremo prešteti niti na prste ene roke.
 
Prišla sem do gozdne luže, kjer so nebogljeni paglavci že skoraj lezli en čez drugega, ker je bilo vode le za vzorec. Močno sem se spraševala, kaj mi je storiti in se spomnila maminega opozorila, da se vtikanje v naravne zakone konča slabo.
 
V bližini je tekel spokojen potoček. Kot v posmeh, da je vode v njem dovolj. Naj prenesem paglavce tja? Ali niso paglavci v stoječih vodah? Bi okužila plavalce z bakterijami na svojih rokah, čeprav zdaj plavajo v rjavi luži?
 
Z rokami smo zajeli vodo potočka in povečali lužo. Za malo. Da bo dovolj do naslednjega dne.
 
Drugi dan smo kratkohlačniki tekali po gozdu in podili klope s sebe. Temperature zraka so bile prijetne, a še zdavnaj ne običajne za april, ki sem ga bila navajena iz otroštva.
 
Prispeli smo do luže, ki je ni bilo. V suhi podlagi sta zevala le dva črna kroga nekdanjih živalic, ki nista več z ničemer izdajala, kaj sta bila dan poprej.
 
Nisem se mogla znebiti misli, da bi dan prej morda lahko posegla v zakon narave in za tistih nekaj sto žabončkov naredila vse drugače. Morda pa tudi ne. Morda bi jih prehitro odplaknilo ali bi postali hrana potočnih živalic.

MOJ DEŽNIK JE LAHKO ... (24. 4. 2020)
 
S tretješolcem sem se srečala preko ekrana. Že v naprej sva se preko e-pošte dogovorila, da naj pripravi za delo tisto gradivo, ki bi ga želel predelati z mano.
 
Prišel je z berilom in mi prebral naslov. Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon.
 
Preden sva začela z branjem, sem ga povabila, naj razmišlja, kam bi ga popeljal njegov čarobni dežnik. Kar nekaj časa si je vzel za razmislek. Potem pa je bilo videti, kot da še ne želi povedati odgovora.
 
Namignila sem mu, da lahko začnem jaz, potem pa bo povedal še on. Seveda je pristal.
 
Izdala sem mu, da bi me moj super dežnik popeljal na morje in v mislih sem se že sprehajala po morski obali.
 
»Kaj pa ti? Kam bi šel?« sem ga ponovno vprašala.
»Mene pa bi dežnik peljal v šolo!«
 
Verjamem, da ste razumeli, da v tisto šolo, ki stoji na sončni Duplici, čeprav so počitnice pred vrati.
 
Želim si, da boste med počitnicami vsi zmogli zapreti svoje računalnike in se odpreti naravi.