»Pekel je prazen.
Vsi hudiči so zunaj.«
(Shakespeare)
Spomnim se tistega vročega poletja kot bi bilo včeraj. Na plaži sem brala knjigo in se zahvaljevala nebu. Sonce je tako milo segrevalo vodo, da sinova po dveh urah plavanja, potapljanja, škropljenja in skakanja še nista kazala prav nobenih znakov, da bosta prilezla na suho.
Znoj je tekel z mene v tankih potočkih, a za dobro knjigo bi ga preživela tudi znaten ocean. Vsake toliko časa sem podprla moški ego s komentarji o pogumu, velikih mišicah in širokih pljučih.
Sinovi niso pretirano zahtevne stranke. Nobenih špangic, 15 parov čeveljcev, srebrnih pajkic, bleščičastih bundic. Pohvale na račun njihove neustrašnosti, moči in veličine pa spletajo prav posebne zlate vezi.
Okopana v lastni soli in odličnem čtivu sem bila seveda zaradi varnosti mojih mišičastih potapljačev v vodi primorana spremljati dogajanje na plaži. Nekako kot mama mačka, ki navidezno dremucka ob igrivi skupinici puhastih mladičev, a plane v sekundi, ko nekaj ne štima.
Na plažo je prišla nova družinica. Mama, oče in deklica. Po hitri oceni sem ji prisodila starost svojega mlajšega sina. Njihovo vedenje je sovpadalo z vedenjem vseh drugih družin na plaži … brisača, torba, senčnik, kanglice, lopatke, igračke. Za natančnega opazovalca so bili veliko tišji, nemoteči in mirnejši od drugih družin. Morda celo malce plašni in zadržani. Razumela sem njihove občutke, morebitne strahove.
Opazila sem jo že na potki, ki je vodila na plažo. Hoja ji ni bila v veselje. Mehki, pšenični laski, ki so ji segali do ramen, so se na koncu malce skodrali. Klobuček ji je zakrival obrazek, hoja pa je odkrivala njeno srce.
Od brisače se ni pretirano oddaljevala, hoja po kamenčkih ji ni dišala. Mirno se je igrala s svojimi plažnimi kuharskimi pripomočki. Zelo podobno kot preostali otroci na plaži. Le skakala in kričala ni. Če pa je občasno kriknila, se je krik razlikoval od drugih otročajev.
Okolica je začela dišati po usmiljenju, strahu, gnusu, nevemkajčutim, nevemkakonajseobnašam, delalsebomdanevidim...
Množica ljudi je počasi, a z gotovo vzajemnostjo skušala izpljuniti moteč tujek. Želela sem si postati morska trava ali ježek, da ne bi spadala v isto vrsto kot bitja okoli mene. Sramovala sem se lastne vrste.
Čas je bil, da avtohtono sol zamenjam z morsko, zato sem odložila knjigo. Šla sem mimo male lepotičke in ji vrnila kanglico, ki se ji je skotalila proti vodi, ob čemer je nezadovoljno godrnjala. Dotaknila sem se njene roke in prijela me je za prst ter se prikupno nasmehnila. Z njeno mamo sva se ujeli z očmi. Iz njenih je vela ena sama hvaležnost in 100 besed, ki si jih nisva potrebovali izpovedati.
Šla sem do potapljačev, ki sta dobila že plavalno kožico in hrbtno plavut. Zabrisala sem se v mlačno vodo, da bi sprala vse občutke sramu zaradi vrste, katere del sem. Vrste, ki zaradi enega samega dodatnega kromosoma sodi, izloči, obsoja, pametuje, obrekuje.
Ko smo malicali sočne breskve, sem jima namignila, da je na plaži deklica, ki potrebuje družbo. Ki bi se rada igrala.
In sta šla. In so se igrali. Vsak dan, do njenega odhoda. Vsak od njiju je razvijal nov delček sebe, ki bi brez nje ostal mrtev, neodkrit, neosnovan.
Spomnim se poletnih romanc, vsak konec je bil bridek. Kot tudi ta. Mlajši sin jo je namreč vsako jutro željan pričakoval in pripovedoval, da bo Mija njegova žena. Da jo bo sicer še naučil govoriti, ker še ne zna tako dobro kot on. Da jo bo tudi vozil na blazini, ker še ne zna plavati. Ampak, da bo zagotovo njegova žena.
Otroške oči ne štejejo kromosomov, ampak vidijo v bistvo.
Še dve leti po teh počitnicah se je spominjal Mije in vsako pomlad lobiral, da bi se vrnili na morje tja, kjer ga čaka na plaži.
Mogoče ste si danes obuli dve različni nogavici, ampak če si niste razčistili v glavi, vam tudi različni čevlji ne pomagajo.
Če bi se na plaži obrnili stran, sedelalidanevidite, sepočutilislabo, začutiliusmiljenje … če tega otroka ne bi vzeli v svoje naročje, v svoj dom, v svoje srce, si lahko pisane nogavice obesite tudi na ušesa.
Nedavno sem slišala za hudo obliko nove gripe v bližini svojega doma. Gospa, ki je sicer tudi sama mama otroka z Downovim sindromom, je peljala skupinico mladih s posebnimi potrebami na kavo in kasneje še v trgovinico. Ob njihovem vstopu v trgovino je gospa, ki je tam nakupovala, še v istem trenutku ugotovila, da je bolna in da gre raje hitro iz prostora, da se mladi ne bi nalezli.
Upam, da jo je ucvrla do Saturna. Kajti želim si, da se tako primitivnega, zlobnega, mutiranega, ozkosrčnega, zabitogledega virusa influence ne bi nalezel nihče več.
................................................................................................
V februarju sem prebrala tri odlične knjige, ki bi jih delila z vami:
D. Perlmutter: Zdravi možgani – ki ponuja veliko optimizma in novih pristopov pri reševanju kompleksnosti motenj avtističnega spektra, motnje ADHD, multiple skleroze in Alzheimerjeve bolezni.
M. Pavliha: Pritisni na tipko človek – ki razgrinja širino pisca pravne stroke in se dotakne zavisti, morale, zanesljivosti, karmične diagnostike, joge, kot tudi političnih vprašanj in slovenskih literarnih vrhuncev kot tudi razmislekov o dobrih profesorjih.
S. Lončar: Naravne rešitve za radiacijo – ki se bere kot napeta kriminalka, pa čeprav to ni in nudi mnoge nasvete za dni, ki jih upam, da nikoli ne bomo ugledali.
Vsi hudiči so zunaj.«
(Shakespeare)
Spomnim se tistega vročega poletja kot bi bilo včeraj. Na plaži sem brala knjigo in se zahvaljevala nebu. Sonce je tako milo segrevalo vodo, da sinova po dveh urah plavanja, potapljanja, škropljenja in skakanja še nista kazala prav nobenih znakov, da bosta prilezla na suho.
Znoj je tekel z mene v tankih potočkih, a za dobro knjigo bi ga preživela tudi znaten ocean. Vsake toliko časa sem podprla moški ego s komentarji o pogumu, velikih mišicah in širokih pljučih.
Sinovi niso pretirano zahtevne stranke. Nobenih špangic, 15 parov čeveljcev, srebrnih pajkic, bleščičastih bundic. Pohvale na račun njihove neustrašnosti, moči in veličine pa spletajo prav posebne zlate vezi.
Okopana v lastni soli in odličnem čtivu sem bila seveda zaradi varnosti mojih mišičastih potapljačev v vodi primorana spremljati dogajanje na plaži. Nekako kot mama mačka, ki navidezno dremucka ob igrivi skupinici puhastih mladičev, a plane v sekundi, ko nekaj ne štima.
Na plažo je prišla nova družinica. Mama, oče in deklica. Po hitri oceni sem ji prisodila starost svojega mlajšega sina. Njihovo vedenje je sovpadalo z vedenjem vseh drugih družin na plaži … brisača, torba, senčnik, kanglice, lopatke, igračke. Za natančnega opazovalca so bili veliko tišji, nemoteči in mirnejši od drugih družin. Morda celo malce plašni in zadržani. Razumela sem njihove občutke, morebitne strahove.
Opazila sem jo že na potki, ki je vodila na plažo. Hoja ji ni bila v veselje. Mehki, pšenični laski, ki so ji segali do ramen, so se na koncu malce skodrali. Klobuček ji je zakrival obrazek, hoja pa je odkrivala njeno srce.
Od brisače se ni pretirano oddaljevala, hoja po kamenčkih ji ni dišala. Mirno se je igrala s svojimi plažnimi kuharskimi pripomočki. Zelo podobno kot preostali otroci na plaži. Le skakala in kričala ni. Če pa je občasno kriknila, se je krik razlikoval od drugih otročajev.
Okolica je začela dišati po usmiljenju, strahu, gnusu, nevemkajčutim, nevemkakonajseobnašam, delalsebomdanevidim...
Množica ljudi je počasi, a z gotovo vzajemnostjo skušala izpljuniti moteč tujek. Želela sem si postati morska trava ali ježek, da ne bi spadala v isto vrsto kot bitja okoli mene. Sramovala sem se lastne vrste.
Čas je bil, da avtohtono sol zamenjam z morsko, zato sem odložila knjigo. Šla sem mimo male lepotičke in ji vrnila kanglico, ki se ji je skotalila proti vodi, ob čemer je nezadovoljno godrnjala. Dotaknila sem se njene roke in prijela me je za prst ter se prikupno nasmehnila. Z njeno mamo sva se ujeli z očmi. Iz njenih je vela ena sama hvaležnost in 100 besed, ki si jih nisva potrebovali izpovedati.
Šla sem do potapljačev, ki sta dobila že plavalno kožico in hrbtno plavut. Zabrisala sem se v mlačno vodo, da bi sprala vse občutke sramu zaradi vrste, katere del sem. Vrste, ki zaradi enega samega dodatnega kromosoma sodi, izloči, obsoja, pametuje, obrekuje.
Ko smo malicali sočne breskve, sem jima namignila, da je na plaži deklica, ki potrebuje družbo. Ki bi se rada igrala.
In sta šla. In so se igrali. Vsak dan, do njenega odhoda. Vsak od njiju je razvijal nov delček sebe, ki bi brez nje ostal mrtev, neodkrit, neosnovan.
Spomnim se poletnih romanc, vsak konec je bil bridek. Kot tudi ta. Mlajši sin jo je namreč vsako jutro željan pričakoval in pripovedoval, da bo Mija njegova žena. Da jo bo sicer še naučil govoriti, ker še ne zna tako dobro kot on. Da jo bo tudi vozil na blazini, ker še ne zna plavati. Ampak, da bo zagotovo njegova žena.
Otroške oči ne štejejo kromosomov, ampak vidijo v bistvo.
Še dve leti po teh počitnicah se je spominjal Mije in vsako pomlad lobiral, da bi se vrnili na morje tja, kjer ga čaka na plaži.
Mogoče ste si danes obuli dve različni nogavici, ampak če si niste razčistili v glavi, vam tudi različni čevlji ne pomagajo.
Če bi se na plaži obrnili stran, sedelalidanevidite, sepočutilislabo, začutiliusmiljenje … če tega otroka ne bi vzeli v svoje naročje, v svoj dom, v svoje srce, si lahko pisane nogavice obesite tudi na ušesa.
Nedavno sem slišala za hudo obliko nove gripe v bližini svojega doma. Gospa, ki je sicer tudi sama mama otroka z Downovim sindromom, je peljala skupinico mladih s posebnimi potrebami na kavo in kasneje še v trgovinico. Ob njihovem vstopu v trgovino je gospa, ki je tam nakupovala, še v istem trenutku ugotovila, da je bolna in da gre raje hitro iz prostora, da se mladi ne bi nalezli.
Upam, da jo je ucvrla do Saturna. Kajti želim si, da se tako primitivnega, zlobnega, mutiranega, ozkosrčnega, zabitogledega virusa influence ne bi nalezel nihče več.
................................................................................................
V februarju sem prebrala tri odlične knjige, ki bi jih delila z vami:
D. Perlmutter: Zdravi možgani – ki ponuja veliko optimizma in novih pristopov pri reševanju kompleksnosti motenj avtističnega spektra, motnje ADHD, multiple skleroze in Alzheimerjeve bolezni.
M. Pavliha: Pritisni na tipko človek – ki razgrinja širino pisca pravne stroke in se dotakne zavisti, morale, zanesljivosti, karmične diagnostike, joge, kot tudi političnih vprašanj in slovenskih literarnih vrhuncev kot tudi razmislekov o dobrih profesorjih.
S. Lončar: Naravne rešitve za radiacijo – ki se bere kot napeta kriminalka, pa čeprav to ni in nudi mnoge nasvete za dni, ki jih upam, da nikoli ne bomo ugledali.
RSS Feed
